Poleg vseh stvari, ki jih je po mnenju družbe sprejemljivo delati sam, torej drkati, jokati in plačevati, si si ti izbral še to, da boš hodil sam na kavo. Ajej, Luka. Zakaj? V čem je fora sam sedeti za mizo in piti kavo? Aja, verjetno greš sam, da tam spoznaš nove ljudi? Se preko mize zazreš puncam v oči, kot odgovor na njihov smehljaj? To je to, ne?
Jebeštrga. Ne, ni. Pač grem rad sam na kavo. Pa punco imam, mimogrede. Spoznavam nove ljudi? Niti ne. Opazujem že, pogovarjam pa se redko. Kaj druga kot »kavo z mlekom, hvala« in »račun, prosim« ponavadi ne izustim. Sedim in opazujem, kako se folk šeta levo-desno mimo. Samo gledam, včasih celo razmišljam o njihovih življenjskih zgodbah, vendar redko. Pijem tisto kavico … ponavadi z mlekom. Zdaj, zadnje čase, sem sicer naročeval vedno več brez mleka, ker jo doma itak skoz pijem brez. In brez sladkorja.
Ampak, zanimivo, v baru sem vedno naročeval kavo z mlekom. Verjetno zato, ker ima skoraj vsaka natakarica, pardon, tudi natakar, da ne bom koga oziroma katere užalil, svoje pojmovanje espresa, ristreta, kapučina, bele kave, podaljšane , xy vrst črnega zlata … in se mi ne da potem razlagat, kaj sem v bistvu sploh želel. Kava z mlekom pa je povsod kava z mlekom. No. Dokler ne pridemo do Primorske.
Saj nima veze … pijem torej to kavico, sam, in … kaj pa delam? Pojma nimam. Srkam, opazujem in ramišljam. Da. Razmišljam. O čem? Kaj te vem. O vsem. Človek je pač sam s sabo in razmišlja o vsem mogočem. Večkrat o tem, kak’ bom napisal nek tekst. Ali pesem. Ali pa kako bomo z bendom naredili nek ornk koncert. Vedno o nekih stvareh, ki se v mislih narišejo spontano in o katerih v družbi ne bi razmišljal, ker je tam prostor samo za besede. Saj kdo pa še je dandanes rad v tišini?
Redkokdo sploh zna biti sam s sabo. Sam s sabo in da ti ni dolgčas. Sam sem začel o tem razmišljati po ogledu filma V divjino (Into the wild), pred nekaj leti. Ne vem, če res, a morda sem takrat začel hoditi sam na kavico. Ker mi je biti sam s sabo postalo očarljivo in sam s sabo sem preživel nekaj najlepših trenutkov svojega življenja, lepše kot z marsikatero družbo. Pa to ne pomeni, da sem neki samotni jezdec, ker se po drugi strani neverjetno rad družim, z družbo spijem kak kozarček ali poklepetam. Vendar potrebujem ta čas za sebe, malo drugačen čas za sebe, kot pa je tisti doma, v sobi. Tisto je kurac od ovce proti temu, da si sam na kavici, zunaj, pri minus treh stopinjah, in umirjeno, v miru s celim svetom, opazuješ, kreiraš, načrtuješ, zaključuješ prehojene, odpiraš nove poti … in naposled dojameš, da življenje ni samo drkanje, jokanje in plačevanje v samoti, ter obratno, seks, smejanje in naročevanje v družbi. Ne. Lahko drkaš, jočeš in plačuješ z družbo, ter seksaš, se smejiš in naročuješ sam. Zdaj pa probajte seksat sami s sabo. Bauman-out.
