Sedim v predavalnici v zadnji vrsti. Nekako ne maram, da me ljudje gledajo v hrbet. Par stolov na desni sedi dekle s majhnim ljubkim psom. Upam, da se ne posere na tla. Preden sem se skobacal na faks, sem iz kuhinje odnesel smeti na notranje dvorišče našega bloka in jih ločil kakor dobro sem lahko. Kaj bi rad, nimamo več smetnjaka za steklo. Kar izginil je. Kdo bi ukradel smetnjak? No, ima kolesa. Hm, lahko bi bil klasificiran kot vozilo.
Naletel sem na dva sostanovalca iz našega rožnatega bloka. Eden je sedel na leseni klopci, drugi pa se je stoje majal in se o nečem pritoževal. Nisem uspel dešifrirati njegovega hardcore štajerskega naglasa. Prezgodaj je bilo za to. Naenkrat je ta gospod pristopil k meni in me vprašal, kje je naša lastnica stanovanja. Rekel sem, da nimam pojma. Res nisem vedel. Včasih je doma, včasih pa ne. Nadaljeval je s tem, da se je na travo pred kratkim podelal nek bel pes. Naša lastnica je imela belega psa, to sem mu znal potrditi. Žal pa ga nimamo več. Ah, Timi, ti luškan mali psihopat, ti. Pogrešam ga. Vedno se je pustil čohati. Ko me je zagledal se je postavil na zadnje tačke in želel, da ga čoham po glavi. Če sem se sklonil k njemu, me je polizal po obrazu. Prava sabaka. Ko pa sem se učil, je lajal. Drl se je, in to za pet psov, sedem krav in devet koz skupaj.
Gospodič mi je želel pokazati kupček, a ga na žalost ni bilo več na crime scene-u. Dexter bi v takšnih situacijah bil kar koristen. Nadaljeval je o tem, da se bo pritožil in da psi sploh ne bi smeli biti na dvorišču, kaj šele, da bi imeli javno pasjo toaleto. Nisem vedel, kaj naj mu rečem. Zamumljal sem nekaj o tem, da psa pač več ni, jebiga. Če bi ga poznal bi vedel, da je bil kulski pes. Pa kaj, če se je posral na travo. Že ženske so ljubosumne na moške, ker lahko ščijemo pri vsakem drevesu in grmičevju. Samo malo. A smo potem moški ljubosumni na pse, ker lahko vsepovsod serejo?
