Si predstavljaš, da si ropar? Da greš prazniti sefe, enega največjih lasvegaških igralnic? Ali pa da si študent, ki se je zamudil z žuriranjem in ni dobil prostora v študentskem domu? Pa te je zaneslo v nek angleški hotel, kripi hotel. In kaj narediš v obeh primerih na koncu?
Odgovor je jasen: bežiš, preden te kdo ujame.
Tako nekako je zgledal moj popoldan v četrtek, devetnajstega enajstega. Obiskali smo Roomaze. Pojma nisem imel, da je kaj takega sploh možno imet’ v Mariboru; tako da sem z zanimanjem prišel in se preizkusil v tem čudesu.
Segrevanje, kot pred vsako tekmo, je sledilo v bližnjem lokalu. Ne, nismo se pretegovali ali kaj podobnega, nešportni tipi, ne skrbite. Oni so se ogrevali s pivom. Jaz sem za prvo rundo naročil kakav. Prišel sem seveda, kot vedno zadnji, kar je pomenilo, da sem padel v grupo B. tako je rekel Jaša. Najbrž zato, ker je tudi sam bil pozen in si me je zaželel ob sebi [ne, mentor je bil prvi, op. m.]. V svoji skupini. Zraven sta še bili Špela in Urša, da sta nekoliko polepšali skupino s svojima pojavama.
Počakali smo še petnajst minut in nastopil je naš čas. Ivan (fant, ki nam je sicer ogromno pomagal) je rekel, da naj svoje stvari pospravimo v omarice. Ok. Brez telefona. Dobro. Naj ti bo. Prvi ključ tega dne je bil na varnem v mojem žepu. Potem pa mi Ivan potisne v roke vokitoki. Da ga uporabimo. Ko naletimo na oviro. Če malo pomislim nazaj, je očitno, da je vsak ključ za naprej postal ovira. Verjetno smo mu najedali. Kaj pa vem. Pa še zastojn smo prišli noter. Ah ja.
Popeljal nas je v prvo sobo, oropati smo morali kazino, igralnico al kaj že. Whatever, najti smo morali kodo za naslednjo sobo. Pojma nismo meli kje začeti, kaj šele končati. Mene pa so tako ali tako zmotile ‘nagice’ polepljene po stenah. Celo tako, da sem sebe zaklenil v nič krive, nič dolžne lisice. Potem pa panika. Nisem se znal odkleniti. Hvala bogu za Špelo in njeno spretnostjo z lisicami.
Čas je mineval hitro, minute so kar tekle in tekle in ko je Jaša rekel, da še imamo petnast minut, se je v oračju zgostila megla. Bili smo prepričani, da nas bodo premagali. Ha ha ha. Niso nas. Jupi. Ne prvič ne drugič. Preizkusil sem se v svojem udarcu, lahko bi bilo boljše, spil sem grenak viski, da je kar zapeklo po grlu, pa ni blo slabo. Še cigaro bi si pripalil, pa ni nikjer bilo vžigalnika, ki bi deloval. Še dobro. Kaj bi rekla mama.
Prišli smo vun. Ratalo nam je, vsi nasmejani, jaz s klobukom vrh glave, Urša vsa ponosna na revolver, s katerim je tako rada mahala naokoli, za Špelo nimam pojma, verjetno je v mislih imela lisice. Jaša pa je imel kovček z nagrado. Zmagali smo. Premagali smo sobo. Ko pa so nas vprašali ali se želimo preizkusiti še v hotelu, nismo obotavljali.
Še prej pa pijača. Pomembna spremljevalka. Tokrat čaj, ostali opet pivo. Vmes nekaj nestrinjanja, a ker smo ekipa smo fuzbalska nestrinjanja pokopali in se odpravili v hotel sredi ničesar, sredi Yorka.
Ključev je bilo malo morje, jaz pa… oh, ne smem povedati. Uničilo ti bo zabavo. Jaz pa sem prečitaval playboy. Res dobri kuharski nasveti, nimaš kaj. Jaša se je mučil s cirilico, Urša se je bala medvedka, kateri pa res ni bil lep za oko, Špela, pa spet nimam pojma kaj je delala. Bila je v pomoč. Čeprav je imela v mislih menda lisice.
Parkrat smo zajebali, nekaj zablokirali, v naslednjem prostoru pa sem takoj napalil na par katan.Hotel sem jih izvlečti, a mi je sanje zadušil Ivan preko vokitokija. Rekel je, da še ni čas zanje. Ko pa je bil čas, pa jih tak ni šlo vun potegniti.
Tudi strašilo naj bi. Enkrat se je prižgal ventilator, sam od sebe, ves čas nas je nervirala utripajoča luč, v ozadju pa je igrala ‘mirna’ muzika, tiha, taka ki ti stopi na žulj. Preden smo pobegnili s kodo, pa sem zaradi nevšečnega utripanja luči skoraj dobil epileptični napad.
Zunaj smo se spet slikali in spet smo ugotovili, da smo ‘Lorenčičevi štirje’ ali bolje rečeno kar fantastični štirje, spet zapet minut premagali nasprotnih, očitno manj fantastičnih PET.
Poziral sem s Playboyem v rokah, japonskim nindža trakom okoli glave, na vrhu katere je počival sombrero. Na koncu pa še ekipna slika. Kot v dobrih starih cajtih na fuzbalu.
Razšli smo se, sledila je pot do tretje, kjer me je na busni čakala mama. Povedal sem ji, kako je bilo. ‘Super’ sem rekel. ‘Morš probat’ sem ji rekel. ‘Idi s sodelavkami, fajn bo’.
Pa je rekla: ‘ Te pa bom enkrat šla’
