UGM | Umetnostna galerija Maribor

Razstava predstavlja značilne faze Štuhecovega opusa, opozori na povezavo med skulpturo in risbo ter pokaže raznolikost njegovih kiparskih pristopov. 24. avgust—6. oktober 2024 kustosinja razstave: Andreja Borin Vojko Štuhec je vseskozi ostajal odprt za različne kiparske postopke: modeliranje, klesanje, rezbarjenje, patiniranje, varjenje ipd. Bil je nemiren iskalec, ki ni ostajal zavezan že osvojenim področjem. Od tod izhaja večkratna odločitev za nove tematike, materiale in pristope. Ustvarjal je tako skulpture intimnih formatov kot tudi plastiko velikih dimenzij. Marsikatera umetnikova skulptura ima potencial za javno plastiko, vendar je bilo pobud iz okolja in javnih naročil le malo, umetniške izzive si je tako moral kipar postavljati sam. S svojim delom je Vojko Štuhec pustil viden pečat v mariborskem in širšem slovenskem prostoru. Njegovo delo se vpisuje v širok tok sodobnega slovenskega kiparstva sedemdesetih in osemdesetih let, ki se je zavzemalo za osvoboditev kiparske forme in uporabo novih izraznih možnosti.

Pridružite se nam na otvoritvi razstave, ki jo v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik – Galerijo Miha Maleš pripravlja kustosinja Saša Bučan. Razstava predstavlja izbor del iz bogatega opusa slikarja Ferda Mayerja. kustosinja: Saša Bučan, kustosinja v Galeriji Miha Maleš v Kamniku V sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik – Galerijo Miha Maleš predstavljamo izbor del slikarja Ferda Mayerja (1927–1994), ki je prvih 27 let preživel v Mariboru, kjer se je tudi rodil. V domačem mestu se je prvič predstavil še kot srednješolec leta 1941, nato pa s samostojno razstavo še leta 1954. To je tudi leto, ko se je zaradi službovanja preselil v Kamnik. V njegovem slikarstvu lahko zaznamo številne vplive sočasnega dogajanja, a najsi bo to figuralika ali pa abstrakcija, v delih Ferda Mayerja spremljamo iskren odnos do naslikanega.

Predstavljamo izbor del slikarja Ferda Mayerja (1927–1994), ki je prvih 27 let preživel v Mariboru, kjer se je tudi rodil. Ferdo Mayer se je v svojem življenju ves čas uspel posvečati mladim, a hkrati je neprenehoma raziskoval tudi slikarstvo in razvil svoj značilen likovni jezik, ki se giblje med figuro in abstraktno pripovedjo. Mayer je spodbude tako za realne kot tudi za simbolne kompozicije iskal v stvarnem svetu, slikarsko tehniko pa je pogosto prilagajal značaju motivike. Še posebno v zrelem ustvarjalnem obdobju je opazno prehajanje med abstraktnim likovnim jezikom in konkretno likovno pripovedjo ter iskanje njune sinteze. V njegovem slikarstvu lahko zaznamo številne vplive sočasnega dogajanja, a najsi bo to figuralika ali pa abstrakcija, v delih Ferda Mayerja spremljamo iskren odnos do naslikanega. Razstava, ki jo kurira Saša Bučan, je nastala v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik – Galerijo Miha Maleš.

Utrujene palme je transnacionalni razstavni projekt, prilagojen vsakič novemu prizorišču, kjer je vedno sidran na lokalni ravni. umetniki in umetnice: Darko Aleksovski, Marko Brecelj, Mateja Bučar, Víctor Cruz & Hugo Portillo, Vadim Fiškin, Metka Krašovec, Edith Payer, Tadej Pogačar, Christina Helena Romirer, Katrin Ströbel, Roswitha Weingrill V soboto, 8. marca 2025, ob 11.00 v Avditoriju Minoriti odpiramo skupinsko mednarodno razstavo Utrujene palme, transnacionalni projekt, prilagojen vsakič novemu prizorišču. Razstava, ki jo kurirata Markus Waitschacher in Jure Kirbiš in bo na ogled do 10. aprila 2025 poteka na treh prizoriščih: v UGM Kabinetu, Sodnem stolpu in Kripti v Minoritih. To ni razstava o palmah. Palme smo si izposodili kot simbolno podobo - simbol številnih pomenov. Rastline, ne le palme, že od nekdaj uporabljamo za simbolno sporočanje, zato nosijo političen značaj. Olepšujejo, posplošujejo, zakrivajo in vest operejo na zeleno. Palme na razstavi pa so preprosto utrujene. Utrujene od bremena vseh pričakovanj in projekcij, ki so si jih morale oprtati. Od dejanskih naporov, ki so jim bile izpostavljene. In od neskončnih napačnih interpretacij ter zlorab njihovega habitata. Utrujene palme so simptom utrujene družbe, ki kljub spanju ne najde počitka. Tokratna edicija Utrujenih palm je nastala v produkciji Umetnostne galerije Maribor. Partnerja projekta sta Kulturna četrt Minoriti in Lutkovno gledališče Maribor.

Yana Naidenko je grafična oblikovalka in slikarka, ki se bo v UGM Šopu predstavila s serijo del na papirju. Umetnica v skicirki beleži prizore iz vsakdanjega življenja. Prizore z ulice, železniške postaje, portrete družinskih članov in prijateljev pogosto najprej fotografira, šele nato jih s pomočjo kemičnih svinčnikov, flomastrov, akvarelov, temper in pastelov prenese na papir. Tak način ustvarjanja ji nudi, da z minimalnimi sredstvi ujame hipnost trenutka, čustev in razpoloženja. Yana Naidenko je ukrajinska umetnica, ki živi v Mariboru. Diplomirala je na Narodni akademiji za urbano ekonomijo v Khrakivu, kjer je kasneje delala kot grafična oblikovalka in se še dodatno izobraževala na področju slikarstva in risbe. Zanima jo umetnost kot nosilka identitete ter kako lahko umetnost postane način spopadanja z izkušnjo razseljenosti. V Ukrajini je razstavljala v okviru skupinskih razstav ter se udeleževala umetniških rezidenc.

Vračanje na Bosumtwi je prva samostojna razstava umetnice Tjaše Rener v Mariboru in hkrati prvič, da umetnica v Sloveniji predstavlja obsežnejši del projekta v nastajanju Lake Side Stories. Vračanje na obalo kraterskega jezera Bosumtwi v Gani je za umetnico potovanje v prostoru in času – pa tudi potovanje vase in skozi plasti pomenov. S časovno in prostorsko distanco od svojih formativnih let v Gani je Tjaša Rener poglobila in razširila zanimanje za zgodovinski, družbeni in ekološki kontekst tega specifičnega geografskega prostora. Če je bilo prvo obdobje njenega ustvarjanja zaznamovano z medosebnimi stiki in neposrednim odzivom na nova doživetja, je novo obdobje posvečeno refleksiji – tako lastne pozicije kot tudi širših povezav med jezerom Bosumtwi, Gano in mednarodnim prostorom, s poudarkom na presečiščih ganskih in slovenskih zgodovin ter sodobnosti. K projektu je umetnica povabila kuratorja in umetnika Patricka Nii Okanta Ankro, ki z njo tudi sicer sodeluje pri razvoju nove smeri v njeni praksi.

Celostno doživetje skozi fragmente razširjene osebne zgodbe obiskovalce povabi k razmisleku o prepletenosti in soodvisnosti zgodovine kolonializma ter sodobnih družbenih in okoljskih sprememb. Vračanje na obalo kraterskega jezera Bosumtwi v Gani je za umetnico potovanje v prostoru in času – pa tudi potovanje vase in skozi plasti pomenov. S časovno in prostorsko distanco od svojih formativnih let v Gani je Tjaša Rener poglobila in razširila zanimanje za zgodovinski, družbeni in ekološki kontekst tega specifičnega geografskega prostora. Če je bilo prvo obdobje njenega ustvarjanja zaznamovano z medosebnimi stiki in neposrednim odzivom na nova doživetja, je novo obdobje posvečeno refleksiji – tako lastne pozicije kot tudi širših povezav med jezerom Bosumtwi, Gano in mednarodnim prostorom, s poudarkom na presečiščih ganskih in slovenskih zgodovin ter sodobnosti. Razstava v prostorski postavitvi združuje avtorske fotografije in drugo gradivo, zvočne zapise, ki jih je umetnica posnela ob jezeru, ter arhivsko gradivo iz arhiva informacijskega ministrstva v Gani.

Tokratna razstava ponuja nekoliko drugačen pogled na ustvarjalni proces. Skicirka ni le izhodišče za razstavo, ampak je razstavni prostor, zasnovan kot skicirka v prostoru. Slikarka Simona Šuc je aktualno razstavo zastavila po navdihu skicirke. Skicirka je prostor beleženja ustvarjalnih idej, je nekakšno križišče misli, vtisov in kratkih beležk o tem in onem, je prazen prostor, namenjen prvi materializaciji abstraktne ideje. Avtorica projekta je k sodelovanju povabila avtorice in avtorje, ki bi jih lahko našli na straneh njene skicirke, avtorice in avtorje, katerih delo rezonira z njenim delom, tiste, ki so del njenega ustvarjalnega sveta in ki jo tako ali drugače navdihujejo. Na nehierarhični način so na razstavo umeščena tudi dela vabljenih avtoric in avtorjev: Mateje Kavčič, Barbare Buttinger Förster, Helen Czerski, Boruta Gombača, Ivane Petan, Clifforda Possuma Tjapaltjarria in Simone Šuc. Naslov tokratne skicirke je Predpojavno. Avtorice in avtorji vsak na svoj način razmišljajo o izmuzljivi in težko ubesedljivi dimenziji, ki obstaja ob fizični dimenziji sveta.

Ivan Vurnik je bil eden izmed osrednjih arhitektov slovenskega modernizma, ustanovni profesor ljubljanske arhitekturne šole, inovator in umetnik. Razstavo Arhitekt Ivan Vurnik: nekoč in danes, 1884–2024 odpiramo na promenadi Mestnega parka v soboto, 4. oktobra 2025, ob 11.00. Na promenadi Mestnega parka predstavljamo razstavo o delu Ivana Vurnika, enega izmed osrednjih arhitektov slovenskega modernizma, ustanovnega profesorja ljubljanske arhitekturne šole, inovatorja in umetnika. Razstava želi opozoriti na arhitektova vodilna in nekatera manj znana dela, kot so nadškofijska kapela v Trstu, sanatorij na Golniku, Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, Aljaževa kapela v Vratih, delavsko naselje v Mariboru, kopališče Obla Gorica v Radovljici, spomenik skladatelju Juriju Fleišmanu v Beričevem pri Ljubljani in urbanistična ureditev Bleda. S t.i. »delavsko kolonijo« iz 1920-ih let na Taboru – danes poznano kot Vurnikova kolonija – se je Vurnik vpisal v arhitekturno zgodovino Maribora. Stanovanjska kolonija, ki se razprostira na 50.000 m² ter združuje 211 vrstnih hiš ter jo je Vurnik zasnoval za uslužbence mestnega urada za zavarovanje delavcev, je arhitektov edini izveden urbanistični projekt, prvi primer »vrtnega mesta« in prvi primer reševanja stanovanjskega vprašanja pri nas. Ivan Vurnik pripada prvi generaciji visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, in so vsestransko zaznamovali slovensko arhitekturno dogajanje. Vurnik je bil med četverico, kamor sodijo še starejši Maks Fabiani (1865–1962), Ivan Jager (1871–1959) in Jože Plečnik (1872–1957), najmlajši, a ga je doletela zahtevna naloga, leta 1919 postaviti na noge na novi Univerzi v Ljubljani ustanovljen Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete. Bil je človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tako kot arhitekt, urbanist, oblikovalec, pedagog in raziskovalec. V svojem profesionalnem delu je izhajal iz družinske podobarske tradicije in se skladno s časovnimi premenami navduševal nad raznovrstnimi tokovi, vse od secesijskih vzorov, ekspresionističnih prvin, romantičnega iskanja narodnega sloga in dekorativnih pobud pa vse do funkcionalizma, kar je bilo vedno osnovano na trdnem znanju. Zaradi strokovnih nesoglasij sta leta 1925 s Plečnikom organizirala študijski pouk ljubljanske šole v dveh ločenih seminarjih, kjer je Vurnikova šola, kot alternativa Plečnikovi, predstavljala bolj sodoben arhitekturni svet. Vurnik je sledil tehničnemu napredku in novodobnim trendom razvoja arhitekturne stroke v svetu ter je s svojim projektantskim in pedagoškim delom bil pionir uvajanja sodobnih arhitekturnih rešitev.  Razstavo sta ob 140. obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravila Center arhitekture Slovenije in Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter na novo osvetlila arhitektov opus in predstavila njegov vpliv na razvoj slovenske arhitekture. Arhitektova osrednja dela so predstavljena z reprodukcijami originalnih načrtov, ohranjenih fotografij ter s sodobnimi fotografijami arhitekturnega fotografa Mirana Kambiča. Fotografije današnjega stanja izražajo odnos uporabnikov do arhitekture, ohranjanja le-te, skrb zanjo in hkrati njeno preoblikovanje skozi prostor časa.  Razstava in program sta nastala v okviru Vurnikovih dni 2025 v produkciji in v sodelovanju s Centrom arhitekture Slovenije, ob podpori Mestne občine Maribor in Krajevne skupnosti Radovljica.  Generalni pokrovitelj projekta v Mariboru je Energija Plus.