SNG Maribor

Komična drama o razkrivanju skrivnosti, ujetih v mobilne telefone. Avtor: Tamara Damjanović po motivih filmaRežija: Tamara Damjanović Štirje dolgoletni prijatelji in njihove najdražje, z izjemo Filipa, katerega prijateljica je doma obležala z vročino, se družijo na terasi in opazujejo lunin mrk. Večer mineva v čaru duhovitih zbadljivk, simpatičnih šal in aktualnih pogovorov o družinskih in intimnih zadevah. Ko tema pogovora nanese na informacije, ki jih skrivajo naši nepogrešljivi mobilni telefoni, se zbrana druščina junaško odloči, da ni skrivnosti, ki bi jih tajili pred prijateljskim omizjem. Nedolžna igra, da bo vsak od njih klice, SMS-e in MMS-e, ki bodo prihajali med večerjo, delil z vsemi zbranimi, sproži sprva zabavne reakcije, a lahkotnost igre se začne počasi izgubljati. Skrivnosti, ki bi morale ostati v majhnih glavah pametnih telefonov, spremenijo slike o zakoncih, partnerjih, ljubicah in prijateljih. Ta večer prav vsak od njih razkrije temno plat, ki jo uspešno skriva. A poti nazaj več ni in nihče ne ve, kam bo nedolžna igra usmerila svoj tok. Prvo slovensko uprizoritev Popolnih tujcev je po motivih istoimenskega izjemno uspešnega italijanskega filma iz leta 2016 zrežirala perspektivna mlada hrvaška režiserka Tamara Damjanović.

Komedija, pri kateri ne vemo, ali brišemo solze smeha ali žalosti. Avtor: Christopher DurangNaslov izvirnika: Vanya and Sonia and Masha and SpikeRežija: Dino Mustafić Ameriški ustvarjalec Christopher Durang (1949) je konec sedemdesetih let dvajsetega stoletja zaslovel kot pisec inteligentnih črnih komedij, njegova zadnja drama Vanja, Sonja, Maša in Špik (2012) z nagrado tony 2013 za najboljšo dramo pa se bere kot absurd, ki ga trenutno živimo. To je žlahtna komedija, ki inteligentno izkorišča vse komedijske registre, a hkrati ostaja, kot je že po naslovu jasno nakazano, čehovljansko hrepeneča, s koncem, ob katerem gledalec ne ve, ali briše solze smeha ali žalosti. Vanja, Sonja, Maša in Špik je ljubezenska zgodba teatru, duhovito posvetilo avtorjem in poustvarjalcem, kajti glavne like sta pokojna starša, pretenciozna gledališka režiserja, poimenovala po kultnih likih iz dram Čehova in jim po grški tradiciji s tem nadela tudi prekletstva, ki jim pritičejo. Osamljeni in samooklicani ostareli homoseksualec Vanja bolj ali manj harmonično sobiva s posvojeno sestro Sonjo, depresivno žensko srednjih let, ki ji da z vsakim stavkom vedeti, kako zelo jo je sreča zapustila, ljubezen pa nikdar niti povohala. V družinski hiši, ki zavestno spominja na Čehov priljubljeni dogajalni prostor domačij, Vanja in Sonja preživljata dneve ob srčnem prerekanju in tarnanju o njunih usodah, ki ga vsake toliko začini služkinja Kasandra (njenim prerokbam tako kot prerokbam Priamove hčere iz grške mitologije nihče ne verjame). Zatohlo idilo zmoti prihod Maše, zvezde gledališkega in filmskega sveta, ki z leti počasi zahaja. S sabo pripelje nadobudnega igralca Špika, trenutno v vlogi njenega ljubimca, ko se vmeša še Nina, dekle Špikove generacije, ki Mašo občuduje, a ji s svojo lepoto in mladostjo predstavlja grožnjo. Po zabavi v maskah se začno odnosi krhati in drobne tragedije vse bolj poglabljati. Vanja se prvič opogumi in prebere del svoje drame, Sonja dobi klic in povabilo na zmenek. V končnem monologu Vanja kulminira mnogo frustracij, ki se ne tičejo le njegovega izgubljenega in žalostnega življenja, a vsi vemo, da opisuje usodo človeštva v stoletju, ki nam je ušlo izpod nadzora. Durangovo žlahtno komedijo, ki izpostavlja predvsem človeško hrepenenje, bo režiral bosanski režiser Dino Mustafić, ki je na oder mariborske Drame mojstrsko postavil s številnimi nagradami ovenčano uspešnico Od blizu.

Ludwig van Beethoven: Trio št. 2 v Es-duru, op. 70 Ernst von Dohnanyi: Sekstet za klavir, violino, violo, violončelo, klarinet in rog v C-duru, op. 37 Denys Masliuk, klavir, Oksana Pečeny, violina, Igor Mitrović, violončelo in drugi Komorna zasedba, ki bo združevala pianističnega virtuoza Denysa Masliuka in člane dveh slovenskih simfoničnih orkestrov, bo izvedla zlat ... Read more

Brezčasna zgodba o času, ki nekatere spremeni v ljudi, druge pa v pošasti. Avtor: Drago Jančar, Janez PipanRežija: Janez Pipan Scenska balada v treh slikah.Koprodukcija Drame SNG Maribor, Burgteatra Dunaj, Jugoslovenskega dramskega pozorišta Beograd in Cankarjevega doma Ljubljana. Drago Jančar je velikan slovenske, evropske in svetovne literature. Brezčasen, mojstrski pripovedovalec se v svojih romanih, novelah, kratkih zgodbah in dramah dotika globokih ran Slovenije in našega širšega kulturnega prostora, tako imenovane Mitteleurope. Njegove zgodbe segajo v bližnjo ali daljno preteklost, v današnji kruti kapitalistični moment, v neimenovane prostore nesvobode, včasih bivajo v metafori ali pa, kot se zgodi le največjim, sestavijo vse elemente pripovedi, vse svoje pisateljske značilnosti in pripovedne kvalitete v brezčasno mojstrovino, kot je roman To noč, ko sem jo videl. Odrska postavitev romana To noč sem jo videl je eden najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije. Nastal bo kot koprodukcija med dunajskim Burgteatrom (pod vodstvom Martina Kušeja), srbskim Jugoslovenskim dramskim pozorištem ter Cankarjevim domom. Koprodukcija z mednarodno zasedbo ni nastala zaradi naključnih povezav, ampak je logična posledica vsebine romana. Pet pripovedovalcev, ki v romanu govorijo pretresljivo zgodbo Veronike Zarnik, je namreč različne narodnosti. Vsak od njih odstira Veronikino usodo z njegove oziroma njene perspektive – srbski oficir Stevan, Veronikin ljubimec, njena dementna mati, nemški zdravnik, hišna gospodinja Joži ter ostareli partizan Jeranek odvijejo zamotan klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma, pa tudi krutosti, izdaje, vsega človeškega. Čeprav gre za pet prvoosebnih zgodb, so te polne dogodkov, situacij. Ljubezenska zgodba med Veroniko in Stevanom, vihra druge svetovne vojne, Veronikina končna usoda, pa vsi pisani, izjemno izpisani karakterji, ki kličejo po utelešanju odlične mednarodne igralske zasedbe. Janez Pipan, ki je pripravil odrsko priredbo in uprizoritev tudi režiral, je intelektualec neznanskih širin, ki se je z Jančarjem srečal že v uspešni postavitvi njegovega romana Katarina, pav in jezuit na odru ljubljanske Drame, ki jo je Pipan dolga leta uspešno vodil. Za uspešno odrsko postavitev takega romana, kot je To noč sem jo videl, ni dovolj "le" režijska vizija. Potrebne so življenjske izkušnje, širina, načitanost, predvsem pa ljubezen in spoštovanje do vsega, kar je človeško, krhko. Pipanova adaptacija teksta ohrani kronološko razdrobljenost, a se nasloni na dele romana, ki so situacijsko najbolj bogati in zanimivi. Gre za sodobni, poetični realizem, kjer se leta izkušenj zrcalijo v umirjeni, dostojanstveni režijski poetiki, ki odlično sovpada z zadržanim, dodelanim, izpiljenim Jančarjevim slogom.