Finančna podpora Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana Posebna zahvala gre vsem anonimnim osebam, ki so bile pripravljene deliti svoje izkušnje.  Dokumentarni performans Now, Suddenly, I Was a Creature of Vice izhaja iz pogovorov z ženskami z izkušnjo spolnega dela v Sloveniji. Spolno delo obravnava kot legitimno obliko dela, hkrati pa razkriva načine, kako družbeni sistemi stigme, nadzora in moralne presoje posameznice zaznamujejo dolgoročno in ne glede na njihove dejanske izbire ali okoliščine. Zbrane zgodbe ne ponujajo enotne podobe, temveč nizajo fragmente, protislovja in pozicije, ki se upirajo poenostavitvam. Dokumentarni material se v nekonformistični multimedijski formi premika med izpovedjo, pričevanjem in gledališko konstrukcijo ter s tem odpira vprašanje, kdo govori, kdo posluša in pod kakšnimi pogoji je govor sploh mogoč. Performans ne razlaga in ne presoja, temveč vzpostavlja prostor slišnosti in prikazuje, kako so telesa, delo in glasovi različno vrednoteni znotraj obstoječih družbenih razmerij moči.   Opozorilo o občutljivi vsebini: V performansu so omenjene teme spolnega nasilja in zlorabe, izkoriščanja in trgovine z ljudmi, fizičnega in psihičnega nasilja, drogiranja in zasvojenosti, spolno prenosljivih bolezni, samopoškodovanja in samomorilnih misli.

Gledališka predstava Predstava je nastala kot rezultat poglobljenega terenskega raziskovanja, ki se je začelo z intervjuji režiserjev Enrica Baraldija in Nicole Borghesija, nadaljevalo z umetniško rezidenco na Lampedusi ter se razširilo v odpravo po sredozemski migracijski poti. Na tej poti so umetniki srečali operaterje plovila Life Support, reševalne ladje organizacij EMERGENCY in Sea-Watch, ki so kasneje postali osrednji protagonisti uprizoritve v režiji Nicole Borghesija. A Place of Safety je zgodba o srečanju gledališke skupine z ljudmi, ki so se odločili del svojega življenja posvetiti reševanju na morju. Hkrati pa je tudi subtilen, a močan klic k pozornosti, ki osvetljuje eno izmed največjih kolektivnih slepih točk našega kontinenta – dogajanje v Sredozemlju. V svojem bistvu je predstava intimna refleksija Evrope: kakšna želi biti, kakšna ni – in kakšna bi še lahko postala.

Pas Moi je novo uprizorjeno performativno predavanje Diane Anselmo, ki predstavlja zadnje poglavje njenega dokumentarnega in izkustvenega raziskovanja. Predstava razpleta mrežo moči in dominacije, vtkano v prevladujoče zgodovinske narative, ter nadaljuje pot, ki jo je Anselmo začela s performansom Je Vous Aime. Medtem ko je prejšnji performans raziskoval zgodovinske gibe in njihove vplive na učenje in vzgojo, Pas Moi poglobi tematiko gluhih in znakovnega jezika, pri čemer preučuje genezo prvih instrumentov za snemanje, prenos in reprodukcijo zvoka. Performans razkriva, da so slavne naprave, ki so zaznamovale filmsko in glasbeno industrijo, pogosto zasnovane z avdiocentričnim in fonocentričnim namenom – kot orodja za “pozdravitev” gluhote. Gluhota se v tem kontekstu pogosto obravnava kot bolezen, ki jo je treba izkoreniniti, namesto da bi jo prepoznali kot identiteto in kulturo s svojim jezikom in skupnostjo. Pas Moi raziskuje, kako lahko drugačen pristop, ki presega pomanjkljivosti sluha, odpira nova obzorja in možnosti. Performans je na programu v okviru konference Cripping Performance, v sodelovanju z Maska Ljubljana in Platformo sodobnega plesa, Zavod MOJA KREACIJA, Maribor.

Gledališka predstava Max, Mischa in Tetovska ofenziva je predstava o odraščanju, družini, migracijah, gibanju – in predvsem o času. Čas po eni strani počne to, kar zna najbolje: neprestano teče naprej. Po drugi strani pa se občasno zgosti v nevihto. Včasih ta nevihta doseže apokaliptične razsežnosti – ne le meteorološke, temveč tudi intimne in politične. Selitve, vojne, odkritja naftnih ploščadi, razpadi prijateljstev, gospodarske krize in ljubezenski brodolomi se v vrtincu Maxovih spominov prepletejo v zgodbo o nenehni človeški potrebi po prilagajanju in vztrajanju na poti naprej. Predstava, nastala po romanu Johana Harstada, se osredotoča na gledališkega režiserja Maxa Hansena – nekoč Norvežana, danes brez doma, razpetega med ameriške avtoceste, gledališke turneje, lastne spomine in negotovo prihodnost. Iz te razpoke v času in prostoru Max pred nami skoraj proustovsko razgrinja svoje življenje v vse smeri, v upanju, da bo nekoč dosegel dom – kjerkoli in kadarkoli že to bo.

Otvoritvena predstava 61. Festivala Borštnikovo srečanje V Sonomi deveterica plesalcev s hipnotično energijo ter natančno, a sunkovito plesno govorico popelje občinstvo na mistično potovanje v svet sanj. V sugestivnem mikrokozmosu, navdihnjenem s tradicionalnimi pogrebnimi in verskimi procesijami nekdanje Španije, se plesalci osvobajajo okov znanega, prestopajo meje in se prepuščajo lastnim instinktom. Ples se mojstrsko prepleta z elementi arhitekture in vizualne umetnosti, z besedo in glasbo, ter ustvarja celostno, skoraj ritualno izkušnjo. Ob zvokih Debussyja in Wagnerja se pred občinstvom razpira nenavadno, očarljivo in nepredvidljivo odrsko doživetje.