4. koncert: Odmev se pojavi
30. januar 2020 ob 19.30
Kazinska dvorana SNG Maribor

Schubertovi samospevi v izvedbi sopranistke Nike Gorič in pianista Ferdinanda Mussutta ter slovenska premiera skladbe Schub'rdy G'rdy Vita Žuraja, pri kateri je po lastnih besedah “stisnil Schubertove samospeve skozi napravo za mletje mesa in ustvaril novo skladbo”. Na koncertu bo sodeloval tudi izjemni akordeonist Stefan Hussong, ugledni solist in profesor na Visoki šoli za glasbo v Würzburgu.

Franz Schubert: Die Forelle D. 550, Rastlose Liebe D. 138, An die Musik D. 547
Uroš Rojko: ObSession za akordeon in tolkala
Franz Schubert: Erlkönig D. 328, Ständchen D. 957
Federica lo Pinto: Confusione za akordeon in klavir
Franz Schubert: Hirt auf dem Felsen D. 965
Vito Žuraj: Schub'rdy G'rdy za sopran, akordeon, tolkala in klavir

Nika Gorič - sopran
Aljaž Beguš - klarinet
Stefan Hussong - akordeon
Simon Klavžar - tolkala
Ferdinando Mussutto - klavir
Vito Žuraj - izbor programa, dirigent

Ob 19.00 pogovor z glasbeniki in predstavitev glasbenih del, pogovor bo vodil Benjamin Virc

Koncertni cikel Carpe artem nastaja v produkciji Društva za komorno glasbo Amadeus v koprodukciji s SNG Maribor.

www.carpeartem.eu

Od nekdaj je v človeku živela želja zapustiti sled za seboj, o sebi, o obstajanju,… črta, pika, ploskev, skupek le-teh, ki nam pove nekaj o ustvarjalcu zapisa, o sledi. Grafični odtis kot multipliciranje sledi, črno – belo, prvinsko.

Letošnji projekt je učencem ARTdidakte dal misliti. Kako samo s črto povedati gledalcu, kar sicer mnogo lažje storijo z barvo. Kako se vrniti na začetke ustvarjanja, na risbo. Saj je risba osnova grafične tehnike globokega tiska, imenovane suha igla. Nekateri so dodali svojim odtisom še slepi tisk, drugi so eksperimentirali z barvo ali s papirjem, nekateri pa s samo obliko matric.

Projektna razstava GRAFO:SKOP ponuja gledalcu kalejdoskop grafičnih odtisov štiridesetih učencev likovne šole.

Karmen Čorak in Andrej Brumen Čop / Krhkost bivanja
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2
31. januar – 21. marec 2020
otvoritev: petek, 31. januar 2020, 19.00
kustosinja: Andreja Borin

Andrej Brumen Čop je prepoznavno ime slovenske sodobne likovne umetnosti. Karmen Čorak se je kot fotografinja uveljavila predvsem v tujini, večinoma v Italiji, kjer živi in dela. Njuno dolgoletno poznanstvo, sorodna bivanjska občutljivost in podobno naglašene teme njunega ustvarjanja so oba umetnika naravno pripeljale tudi do skupnega razstavljanja – prvič leta 2018 v odličnem razstavišču Akademije lepih umetnosti v Rimu in drugič leta 2019 v Museo d'Arte Moderna Ugo Cara v Muggii.
Umetniški opus Andreja Brumna Čopa obsega več različnih tem. Ob delih, pri katerih so v ospredju osebne teme, se med 1998 in 2000 začnejo pojavljati še drugačne podobe. Slike naseljujejo prodniki, vodne gladine, žičnate ograje in žuželke – predvsem komarji, mravlje in muhe. V tem času nastane tudi serija Templji kot odmev na umetnikovo potovanje na Japonsko. Čeprav je zunanji okvir navidezno znan, pelje slika gledalca drugam. Pelje ga v duhovno razprostrto podobo, ki stoji za fizičnim. Kakor da bi umetnik segel v podobo, se potopil v njeno esenco in vtisnil v sliko to, kar je prinesel na površje. Spomin na podobo. Sled podobe. To zasleduje tudi v delih na papirju, v akvarelih in risbah, ki so enako pomemben del njegovega ustvarjanja. Pogosto dela tako, da papir nalepi na steno in pusti, da se spoji z zidom. »Slike so se mi ugreznile v zid«, je napisal v besedilu Kozmos iz leta 2016. Podobe torej postanejo del nosilca, del podlage, eno z njo. Monokromno uglašeni toni, brezčasno nedoločljivo ozadje in lisaste zaplate madežev dajejo občutek nedoločljivosti ozemlja med tukaj in onkraj. Podobe so pogreznjene v molk in tiho pričakovanje. Nekaj ali nekdo je prestopilo prag. Morda je še zadnjič zažarelo v našem pogledu ali v spominu. Morda je poslednjič zažarelo v svoji pravi biti. Ta nekaj ali nekdo je morda majhna žuželka ali krizantema, vendar je dragocena in pomembna. Malenkosti so pomembne, obrobne teme našega dneva so pomembne, detajli so pomembni. Tudi zato, ker se prav preko najneznatnejšega dotikamo neizrekljivega, kot se ga lahko dotakne edinole še poezija. Svetloba na slikah in risbah Andreja Brumna Čopa je v vlogi tega neizrekljivega. Muhe, mravlje, komarji in vešče so popotniki med svetovi, odeti v meniško ogrinjalo svetlobe. Ne mislite, da to ne more veljati za rože ali za kamne.
Andrej Brumen Čop je leta 1996 edinkrat obiskal Japonsko. Hkrati je bila tam tudi Karmen Čorak, vendar se takrat še nista poznala. Karmen je z Japonsko ostala povezana vse do danes. Obiskovala je fotografski seminar pri japonski fotografinji Rinko Kawauchi (2011) in na Japonskem tudi razstavljala. Nekatere njene fotografije so natisnjene na japonski ročno izdelan papir, imenovan vaši. Ta izjemen papir (vaši torinoko, ki ga je na otoku Šikoku izdeloval mojster Masao Seki) tako postane integralen del fotografije in doprinese k njeni prezenci in značaju. Karmen Čorak je vrhunska restavratorka-konservatorka za papir, zato ima do tega materiala zelo poseben odnos. Verjetno si je težko predstavljati, kakšna izredna raznovrstnost obstaja za nekaj, kar navadni smrtniki strnemo pod besedo »papir«. Fotografije Karmen Čorak imajo številne skupne točke s slikami in akvareli Andreja Brumna Čopa. Ena od njih je odnos do svetlobe, ki je na njenih fotografijah vedno pritajena; jutranja ali večerna, v senci ali po dežju. Fotografije so barvne, vendar so barve monokromne in utišane. Žarijo v zamolklih tonih, ki segajo od globokih zemeljsko rdečih, do prosojno svetlih in temno zelenih, ponekod tudi črnih. V njih je neka posebna delikatnost. Glave rdečega zelja, drevesno deblo s koreninami, prosojna valujoča tkanina ali oblačilo brezčasne starosti so spokojni pričevalci nekega poznanega, a obrobnega sveta. Navadni in samotni, a enkratni in dragoceni. Varni v svoji čuječi spokojnosti žarijo kakor avreole svetnikov. Pričujejo o tem, da je v središču vsega nespoznavna skrivnost in da je vse okrog nas več, kot se zdi. Nespoznavno je nemogoče spoznati neposredno. Podobe Karmen Čorak za hip odstrejo kopreno navadnosti in nepomembnosti (ki smo jim ju nadeli) in pokažejo dragoceno in krhko lepoto vsega bivajočega. Ta sicer izginja pred našimi očmi, a zato ne izgubi ničesar. Izgubljamo mi, kadar jo spregledamo. Naj povzamem besede japonske pesnice iz 9. stoletja, ki zaokrožajo to razmišljanje:
Barva teh rož
je že prešla,
medtem ko brez smisla
mineva moje življenje
v gledanju dolgega deževja.
(Ono no Komači, ok. 833–857, prevod Andreja Borin)
Karmen Čorak se je rodila leta 1959 v Murski Soboti, odraščala je v Mariboru. Študirala je grafično oblikovanje na Grafični fakulteti v Zagrebu, nato pa se je usmerila v konserviranje del na papirju in se na tem področju izobraževala v Rimu, Avstriji in na Japonskem. Dela kot restavratorka-konservatorka v muzeju Gallerie dell'Accademia v Benetkah. S fotografijo se je ukvarjala že v mladosti in razstavlja vse od leta 2007 (Slovenija, Italija, Francija, Španija, Japonska, Hrvaška, Madžarska, Nemčija, Rusija in ZDA). Seminarje fotografije je obiskovala pri japonski fotografinji Rinko Kawauchi (2011) in avstrijskem fotografu Hansu-Christianu Schinku (2017). Mednarodne nagrade za fotografijo je prejela v Parizu, Malagi in Berlinu. Njene fotografije se nahajajo v zasebnih in javnih zbirkah v Italiji, Franciji, Španiji, Nemčiji in na Japonskem. Živi in ustvarja v Rimu in Benetkah.

Andrej Brumen Čop se je rodil leta 1967 v Mariboru. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Diplomiral je pri Metki Krašovec (1993) in zaključil tudi slikarsko specialko (1995). Študijsko je bival v Gradcu (1994), potoval po Japonski (1996), bil je prejemnik štipendije češke vlade in se je kot gostujoči študent izpopolnjeval na likovni akademiji v Pragi (1997). Za bivanje v New Yorku je prejel delovno štipendijo Ministrstva za kulturo (2000), bival pa je tudi v slovenskem ateljeju Ministrstva za kulturo v Berlinu (2009). Bil je glavni urednik revije Likovne besede (2001–2002). Od leta 2009 predava risbo in slikarstvo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer tudi vodi Galerijo Pedagoške fakultete oz. Galerijo PeF. Ob slikarstvu se ukvarja še z ilustracijo. Razstavljal je na številnih razstavah doma in v tujini, njegova dela hrani več slovenskih in tujih umetniških zbirk. Živi in ustvarja v Ljubljani.

COPRNICA DRAGICA 3+
METKA DAMJAN, AJA KOBE IN SVETLANA PATAFTA PO MOTIVIH SLIKANICE MARIJANE JELIĆ / KOPRODUCENT TEATAR PUNA KUĆA, ZAGREB / 35 MIN
Nekoč pred davnimi davnimi časi je tukaj bilo ... morje. Skrčilo se je v reko, ob reki pa je zraslo mesto. V mestu so ljudje, prav tako kot danes, mislili in počeli čuda zanimivih reči. In s čim se je ukvarjala Dragica, da je bila oklicana za coprnico?
Dragica je odlična zeliščarica in zdravilka. V naravi nabira zdravilne rastline ter iz njih pripravlja čaje, sirupe, tinkture in druge zdravilne pripravke. Kopriva, kamilica, regrat, meta, sivka, žajbelj, materina dušica, trpotec in bezeg so med bolj pogostimi. V srednjem veku, kamor se umešča naša predstava, ljudje v glavnem niso razumeli moči zelišč in so zeliščarice krivično obtožili čarovništva oziroma coprništva. Danes pa zelišča dnevno uporabljamo za zdravje ali kot začimbo, ne da bi nam kdo očital čarovništvo.

Večer samospevov H. Duparca, F. Poulenca, R. Savina, B. Ipavca in H. Wolfa

Umetnika bosta predstavila uspešnice nekaterih najvidnejših in najpomembnejših avtorjev samospevov: nemški Lied je z Wolfom doživel enega svojih vrhuncev, francosko različico mélodie sta tehtno povzdignila najprej Duparc, globoko v 20. stoletju pa še Poulenc, pomemben pečat v slovenski tradiciji te zvrsti pa je kljub izrazito kozmopolitski drži zapustil Savin.
HENRI DUPARC (1848–1933)
L'invitation au voyage / Povabilo na potovanje
(Charles Baudelaire)
Au pays ou se fait la guerre / V deželo vojne vihre
(Pierre–Jules–Theophile Gautier)
Romance de Mignon / Mignonjina pesem
(Victor Wilder priredil po Joahnnu W. von Goetheju)

FRANCIS POULENC (1899–1963)
La courte paille / Miniature, FP.178 (Maurice Carême)
Le sommeil / Spanec, št. 1
Quelle aventure! / Kakšna dogodivščina, št. 2
La reine de cœur / Srčna kraljica, št. 3
Ba, be, bi, bo, bu / Ba, be, bi, bo, bu, št. 4
Les anges musiciens / Angeli glasbe, št. 5
Le carafon / Majhna karafica, št. 6
Lune d'avril / Aprilski mesec, št. 7

RISTO SAVIN (1859–1948)
Svetla noč (Oton Župančič)
To je tako (Oton Župančič)

BENJAMIN IPAVEC (1829–1908)
Romanca (iz spevoigre Tičnik)
V spominsko knjigo (Vojeslav Molè)

HUGO WOLF (1860–1903)
Heiß mich nicht reden / Ne želi, da spregovorim
(Johann W. von Goethe)
Nur wer die Sehnsucht kennt / Le kdor hrepenenje pozna
(Johann W. von Goethe)
So laßt mich scheinen / Pustite mi sanjati
(Johann W. von Goethe)
Kennst du das Land? / Poznaš deželo
(Johann W. von Goethe)

SOPRANISTKA ANDREJA ZAKONJŠEK KRT se je rodila v Celju, kjer tudi živi. Po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti se je izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kjer je z odliko diplomirala pri profesorjih Karlheinzu Donauerju (oratorij) in Gerhardu Zellerju (samospev). Že med študijem se je izpopolnjevala pri Dragici Kovačič. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v Operi SNG Maribor, kjer je debitirala kot Rosina (Seviljski brivec), nato pa poustvarila številne vodilne operne in operetne vloge, med njimi velja omeniti Micaelo (Carmen), Maud (naslovna vloga v krstni izvedbi opere Princesa vrtoglavka Josipa Ipavca), Adino (Ljubezenski napoj), Adelo in Rosalindo (Netopir), Musetto in Mimi (La bohème), Nannetto (Falstaff), Pamino (Čarobna piščal), Belindo (Didona in Enej), Antonio (Hoffmannove pripovedke), Sophie (Werther), Donno Francesco (Črne maske), Liù (Turandot), Jerico (Zlatorog), Hanno Glawari (Vesela vdova), Elviro (Italijanka v Alžiru), Rusalko (Rusalka), Madame Lidoin (Pogovori karmeličank), Popejo (Kronanje Popeje). Redno gostuje tudi v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je prvič nastopila kot Metka (Janko in Metka), zatem pa še kot Susanna (Figarova svatba), Norina (Don Pasquale), Zerlina (Don Giovanni), Berenice (Prilika dela tatu), Valencienne in Hanna (Vesela vdova), Grilletta (Apotekar), Micaela (Carmen) in Elvira (Don Giovanni). Je prepričljiva interpretka opernih in operetnih vlog kot tudi koncertnih vokalno-instrumentalnih del in samospevov. Sodelovala je z orkestrom Slovenicum, Mariborsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Orkestrom in Zborom Slovenske filharmonije, Celjskim godalnim orkestrom, Orkestrom Akord … Nastopila je na več recitalih s pianistkami Natašo Valant, Bredo Zakotnik in Danielo Candillari, na katerih je izvajala samospeve Brahma, Schuberta, Wolfa, Straussa, Debbusya, Faureja, Poulenca, Delibesa, Lajovica, Savina… Večkrat je nastopila na Festivalu Radovljica. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja, med drugim je kot solistka sodelovala v izvedbah Händlovih, Telemannovih, Bachovih, Haydnovih in Mozartovih vokalno-instrumentalnih del. Leta 2004 je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla njena prva zgoščenka z naslovom Slovenski in francoski samospevi, ki sta jo posneli s pianistko Natašo Valant. Sodelovala je v snemanju opere Italijanka v Alžiru in Pogovori karmeličank za Radio Slovenija. Sodeluje tudi z orkestrom Hiše kulture Celje, s katerim je med drugim nastopila v Ipavčevi operi Teharski plemiči in v Kálmánovi opereti Grofica Marica. Leta 2015 je za svoje vrhunske umetniške dosežke prejela nagrado Sama Smerkolja, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče; leta 2017 pa občinsko priznanje Mestne občine Celje.

NEJC LAVRENČIČ je glasbeno šolanje pričel na SGBŠ Maribor v razredu Tatjane Dvorak. Kasneje je postal tudi varovanec pianistke in pedagoginje Marine Horak. Dodiplomski in magistrski študij je opravljal na Kraljevem konservatoriju v Bruslju v razredu A. Madžara in J. Michielsa. Poleg klavirja je magistriral še iz komorne igre, sočasno pa opravil še specializacijo na področju interpretacije samospeva pod okriljem Uda Reinemanna in njegovih gostujočih umetnikov. Koncertno deluje v Sloveniji, Franciji, Belgiji, Španiji, Hrvaški, Italiji, Švici, koncertne turneje pa so ga popeljale tudi na gostovanja v ZDA, Kanado in Azijo. Sodeluje s priznanimi tujimi in domačimi umetniki kot so pevci Sabina Cvilak, Marcos Fink, Mojca Vedernjak, Theresa Plut, Barbara Jernejčič Fürst, Juliette de Massy, Cristina Segura, Artur Rozek, Darko Vidic, Katja Konvalinka, Nataša Zupan, Arianna Rinaldi, Soumaya Hallak ter instrumentalisti Andrej Zupan, Luka Železnik, Magdalena Sas, Isabel Dunlop in drugi. Je prejemnik več nagrad na mednarodnih tekmovanjih, priznanj za ustvarjalnost in štipendij. Redno snema za Radio Slovenija. Deluje koncertno in pedagoško na področju klavirske in komorne igre ter interpretacije samospeva. Je umetniški vodja Kulturno umetniškega zavoda PerArtem in koncertnega cikla nekoč znanega kot Glas iz davnine, danes pa Samospevanje v Slovenski filharmoniji in SNG Maribor. V letu 2019 je kot eden najvidnejših interpretov samospeva in komorne glasbe prejel štipendijo Ministrstva za kulturo RS.

www.nejclavrencic.com
www.perartem.si

Migracije so stare toliko kot je star svet in človek. Vsi naši predniki so nekoč prišli od nekod in se ustalili tukaj, kjer smo sedaj. V modernem svetu pa ljudje iz svojih domovin odhajajo zaradi neenakosti, strahu in/ali želje po boljšem življenju. So ljudje okoli nas, ki jih srečujemo v vseh segmentih našega vsakdanjega življenja – vrtcu, izobraževalnem sistemu, pri zdravniku, v kulturnih in drugih ustanovah.

Leta 2018 je število priseljencev oz. prebivalcev, katerih prvo prebivališče je bilo v tujini, obsegalo 12.1% celotnega prebivalstva Slovenije, to je 250.000. S takim deležem priseljencev se Slovenija med državami članicami EU uvršča na 16. mesto. »Novodobnih« priseljencev, to so tisti, ki so se priselili v zadnjih desetih letih, je 38%. V Slovenijo so prišli iz 163 držav sveta, skoraj polovica iz Bosne in Hercegovine, veliko tudi iz držav EU, iz 45 držav Azije in 43 držav Afrike.

V letu 2019 je bilo v Sloveniji 3.821 prosilcev za mednarodno zaščito, ki je bila priznana 88 osebam. Skupno število oseb s priznano mednarodno zaščito v Sloveniji je trenutno 719 . V integracijski hiši Maribor jih je 30 , predvidoma okoli 200 po zasebnih nastanitvah v Mariboru in okolici.

Vabimo vas na otvoritev razstave »Migracije – med strahom in realnostjo«, ki bo v Vetrinjskem dvoru – Preddvorana v I. nadstopju, v četrtek, 6. februarja 2020, ob 14. uri.

Razstava bo na ogled do 21.2.2020.

Ogledu razstave bo sledilo druženje z manjšo pogostitvijo

Ob predvidoma 14.45 bo v Večnamenski dvorani v I. nadstropju sledilo predvajanje filma Stranger in Paradise (trailer - https://www.youtube.com/watch?v=BgRAEUBtz3g), nizozemskega filma iz leta 2016, prejemnika 11 mednarodnih filmskih nagrad in deset nominacij.

Sinopsis filma: Na novo prispeli begunci se v učilnici naučijo lekcije o raznovrstni Evropi. Stranger in Paradise na presečišču igranega in dokumentarnega filma na odkrit način razmišlja o razmerjih moči med Evropejci in begunci.

TIN VODOPIVEC V ŠOVU STAND-UP KOMEDIJE PETI ELEMENT!
Po uspešni turneji »Rock’n’Roll« (2018) se Tin Vodopivec vrača na odre s svežo, peto solo predstavo stand up komedije: »Peti element.«
»Ob tako razgibanem nastopu, ti ne more biti dolgčas!« Legendarni britanski kritik Steve Bennett o Tinovem nastopu - Chortle, 2018

Zakaj »peti element«?Ogenj, voda, zemlja in zrak so štirje naravni elementi. Peti element pa morda predstavlja tista posebna energija, ki nastane v dvorani - med publiko in nastopajočim. Tisto nekaj, kar lahko doživimo le v živo in ne na kavču doma.

Z SMS ste lahko del šova! Že sedaj pošljite SMS na številko 069 69 149 5 in morda bo ravno vaše sporočilo postalo del šova. Tin bo najbolj zanimiva sporočila pokomentiral na odru!

Vabljeni na stand up šov enega naših najbolj produktivnih stand up komikov, v izjemnem času njegovega življenja, polnem dogodivščin - povezanih s sladkim pričakovanjem otroka, mučno obnovo stanovanja ter sojinimi zrezki.

Nadomestna predstava za odpovedano predstavo 4. 12. 2019.
Vstopnice za odpovedano predstavo 4. 12. 2019, veljajo za to predstavo.

PRIDI NA SPONTANO GLEDALIŠKO DOŽIVETJE. TVOJA IMPRO LIGA, NAJBOLJ ŠPORTNO GLEDALIŠČE.
Impro Ljubljana so urbani »biciklarski« nostalgiki prestolnice z veliko kondicije, Banda Ferdamana pa so z lugom podmazana štajerska impro velesila.
Oboji so močno trenirani ustvarjalni hrusti, ki si želijo postati državni prvaki na področju gledališke improvizacije in tudi tokrat se bodo borili z vsemi svojimi gledališkimi in športnimi znanji.
Obe ekipi ciljata na zmago, stavnice pa so neodločene. Na predstavi se nam tako obetajo spontani zapleti, poetične zgodbe, ekscentrični karakterji in obilo napetih in smešnih športnih trenutkov. O zmagovalcu večera odloča občinstvo.
Pred nami je torej s kulturnim praznikom zaznamovana zabavno-tekmovalna improvizacijska predstava, po kateri boste lahko rekli le: Kaj ti bo žajfa, če si kupil kolo.
Ekipo Impro Ljubljana podpira Tovarna koles Rog.
Ekipo Banda Ferdamana podpira Tovarna Zlatorog.
Impro liga je temeljni program improvizacijskega gledališča pri nas, ki poteka že od leta 1993. Glavnina programa poteka kot državno tekmovanje impro gledaliških skupin, program pa je stičišče slovenskih improvizatorjev in improvizatork.
Sezono 2019/2020 kot rdeča nit zaznamuje šport in odnos med športom in kulturo. Posvečamo se raziskovanju športnega spektakla, ognjevitovsti, vztrajnosti in moči, performativnosti v športu in športnim elementom v gledališču ter iščemo športni, kulturni in družbeni komentar.
Vstopnina: 10,00 €; 8,00 € za študente, dijake, upokojence in brezposelne ob predložitvi potrdila.

Z izgradnjo prve hidroelektrarne na Dravi, elektrarne Fala, se je v drugem desetletju 20. stoletja začel gospodarski razvoj Maribora in severovzhodne Slovenije. Z izgradnjo osmih hidroelektrarn na reki Dravi, so dravske elektrarne postale najpomembnejše energetsko središče Slovenije. Izgradnja elektrarn je spreminjala podobo pokrajine, ekološki vidik je bil upoštevan že ob izgradnji elektrarne Fala z »ribjo stezo« in stezo za splave-splavnico. »Rodili« sta se dve svetovno znani tovarni, specializirani za izgradnjo hidro in termo elektrarn, METALNA Maribor in HIDROMONTAŽA Maribor, ki sta skupaj z Litostrojem iz Ljubljane in Rade Končarjem iz Zagreba gradili elektrarne po Jugoslaviji, Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Zaradi načrtovanih hidroelektrarn na Dravi si je ob koncu prve svetovne vojne Nemška Avstrija ob pomoči Italije silno prizadevala, da bi bila Dravska dolina z Mariborom in Ptujem priključeni Avstriji.

Kdo so bili Scherbaumi? Kje je Scherbaumova vila in kje Scherbaumov dvor? Kaj so Scherbaumi počeli? Kaj se je v vili dogajalo v času prve svetovne vojne? Vse to in še več lahko najdete na naši novi stalni razstavi.

Z nastankom jugoslovanske države je Maribor postal pomembno obmejno mesto. Predstavljal je severozahodna vrata Jugoslavije v svet. Mesto je postalo prometna os med Alpami in Beogradom ter ostalim Balkanom kot tudi med Dunajem in Trstom.
Leta 1910 je v Mariboru živelo 27.994 prebivalcev v 1269 stanovanjskih objektih. Leta 1921 se je število prebivalcev povečalo na 30.739 prebivalcev, stanovanjskih poslopij v mestu pa je bilo že 1455. Ob zadnjem štetju prebivalstva v Kraljevini Jugoslaviji leta 1931 je v Mariboru živelo 33.921 ljudi, število stanovanjskih nepremičnin pa je naraslo na 1834. Kot nov dejavnik mariborskega prebivalstva so med letoma 1918 in 1941 nastopili Primorci, ki so jugoslovanskemu Mariboru s svojo značajsko neposrednostjo vtisnili nov pečat.
Med januarjem 1919 in aprilom 1921 so mestno upravo v Mariboru vodili vladni komisarji dr. Vilko Pfeifer, nato pa dr. Josip Leskovar in za njim še Ivo Poljanec. Prve občinske volitve so bile razpisane za 26. april 1921. Največ glasov so prejeli socialisti, iz njihovih vrst so izvolili tudi župana Viktorja Grčarja. Spodnještajerski Nemci se prvih občinskih volitev v Mariboru niso udeležili. Izid prvih občinskih volitev v Mariboru in okoliških občinah, kjer so tudi zmagali socialisti, je bil precej drugačen kot v drugih slovenskih občinah.
Druge občinske volitve so bile 21. septembra 1924. Klerikalci Slovenske ljudske stranke in liberalci Jugoslovanske demokratske stranke so skupaj z Narodno socialistično stranko nastopili na občinskih volitvah v Mariboru kot Narodni blok. Samostojno so šli na volitve mariborski Nemci z Domačo gospodarsko stranko. Narodni blok je na drugih občinskih volitvah dobil 32 mandatov. Nemci in socialistična stranka so vsak dobili po štiri mandate v občinskem odboru, komunistična delavska skupina pa en mandat. Novi župan je postal predstavnik Slovenske ljudske stranke dr. Josip Leskovar.
Zadnje občinske volitve med obema vojnama so bile leta 1927. S 14 mandati je zmagala Slovenska ljudska stranka, takoj za njo so bili socialisti z 12 mandati. Šest mandatov je dobila Jugoslovanska demokratska stranka, pet pa Domača gospodarska stranka Nemcev. Mestni svet je 24. januarja 1928 za župana izvolil dr. Alojzija Juvana iz vrst Slovenske ljudske stranke. V zadnjem izvoljenem občinskem odboru so kot mestni odborniki sedeli že vsi bodoči župani in podžupani (dr. Alojzij Juvan in Franjo Žebot iz Slovenske ljudske stranke ter dr. Franjo Lipold iz Jugoslovanske demokratske stranke).
Ob uvedbi kraljeve šestojanuarske diktature leta 1929 je bil razpuščen tudi mestni občinski svet. Že čez nekaj dni je veliki župan Mariborske oblasti postavil novo občinsko upravo z županom dr. Alojzijem Juvanom. Kasneje ga je nasledil liberalec dr. Franjo Lipold. Do konca Kraljevine Jugoslavije mestna občina ni mogla imeti drugačne politične usmeritve, kot je bila tista v državi.
Zadnja, največja sprememba v sestavi organov mestne občine, se je zgodila jeseni 1935, ob spremembi vlade v Beogradu, ko je postal ban Dravske banovine dr. Marko Natlačen iz Slovenske ljudske stranke. Takrat so v Mariboru mestno občino z večino mestnih svetnikov prevzeli pristaši klerikalne stranke. Župan je ponovno postal dr. Alojzij Juvan, podžupan pa Franjo Žebot.
Med letoma 1918 in 1941 je na upravni razvoj mestne občine negativno vplivalo dejstvo, da je Maribor proti svoji volji, kot edina mestna občina v Jugoslaviji, ostajal v občinskih mejah, ki jih je določil zakon o občinah iz leta 1850. Njegova predmestja so še naprej ostajala samostojne občine.

Presunljiv psihološki portret posameznikove volje do moči v dramatični Verdijevi pisavi
Glasbenogledališki genij Giuseppeja Verdija se je v razponu kar šestih desetletij njegovega aktivnega skladateljevanja udejanjil v številnih opernih mojstrovinah, izmed katerih je bilo ustvarjenih kar nekaj del, s pomočjo katerih so skozi Verdijevo ekspresivno in obenem docela človeško sočutno glasbeno pero na novo zaživeli fragmenti italijanske zgodovine. Prav te nove zgodbe, prežete z mojstrsko dognano glasbeno dramo, so tisti primer umetniške resnice, s katero je Verdi ohranil trajno mesto v svetovnem opernem panteonu. Mednje sodi tudi zgodba o junaškem, toda plebejskem pomorščaku Simonu Boccanegri, ki je po volji ljudstva postal dož Genove sredi 14. stoletja. Razklan med bremenom lastne zgodovine – muči ga predvsem izguba hčerke, ki jo po spletu okoliščin pod imenom Amelia Grimaldi najde šele po 25 letih – in političnimi ambicijami svojih nasprotnikov, se Boccanegra odloči poiskati novega zaveznika v podobi svojega bodočega zeta Gabrieleja Adorna, ki mu je Amelijina roka obljubljena v zameno za pomoč pri porazu uzurpatorjev Boccanegrove vladavine. Velikopotezna dramatičnost opere, ki je širši mednarodni uspeh doživela šele po Verdijevem angažmaju pesnika in skladatelja Arriga Boita, ki je revidiral izvirni Piavejev libreto, in praizvedbi v milanski Scali leta 1881, bo v režiji Arnauda Bernarda in pod dirigentsko taktirko Francesca Rose prvič v zgodovini uprizorjena na velikem odru mariborske opere.
Opera se izvaja v italijanskem jeziku s slovenskimi nadnapisi.