Spoznajte Maribor na prav poseben način in se podajte z nami na sprehod skozi nogometno zgodovino! Maribor. Tu se o fuzbalu debatira povsod - za šankom, na nedeljskih kosilih, čikpavzah, sprehodih po Piramidi ... Na turi se bomo sprehajali po nogometni zgodovini, ne samo NK Maribor, pač pa bomo driblali med dogodki, aferami, uspehi, lokalnimi derbiji in podoživljali vse tiste male, velike zgodbe, ki so Maribor spremenile v fuzbalsko metropolo. Na sprehod se je potrebno prijaviti! Prijave zbiramo do četrtka, 29. maja 2025, do 17.00 na: e-mail info@rajzefiber.si, telefon +386 590 21519 in osebno v trgovini Rajzefiber. Sprehod se izvede, če so nanj prijavljene minimalno 4 osebe.

Fotografinja Maja Šivec s pričujočo serijo izhaja iz samoizpovednosti in prehaja v angažirano umetnost z željo po ozaveščanju. Grand mal, “zlobni duh”…  Fotografinja Maja Šivec s pričujočo serijo izhaja iz samoizpovednosti in prehaja v angažirano umetnost z željo po ozaveščanju. Umetnost, ki se trudi boriti bitke, ki se ne tičejo ali dotikajo njenega avtorja, v večini primerov izzveni kot mlačen in performativen poskus signaliziranja moralno-etičnih vrlin. Za uspešnost je neglede na formalne lastnosti nujno, da je avtor v svoj namen tudi osebno vpleten, ga raziskuje in z njim vsaj del časa živi. To je seveda samoumevno, če, kot Maja Šivec, umetnik raziskuje lastno bolezen v želji, da bi jo pomagal razumeti in jasno videti tudi drugim. V seriji črno-belih fotografij, ustvarjenih z daljšim ekspozicijskim časom, se avtorica osredotoča na telesni izraz epilepsije, predvsem krče in spremembe v gibanju, ki se pojavijo med epileptičnimi napadi. Čeprav je Maja Šivec dobro poznana po svojih fotografijah studijskih aktov, ki telo predstavljajo neposredno in detajlirano, se tokrat obrača k drugačni slogovni realizaciji ter raziskuje zabrisane sledi gibanja, ki so izolirane v nedoločljivem črnem ozadju. Fokus je izključno na človeškem premiku, ki odstopa od vsakodnevnega in pričakovanega gibanja – obenem je izražena zmožnost različnih realizacij človeka kot bitja bivajočega v gibljivem telesu ter tudi ujetost v telo, ki se v stanju napada ne podreja več družbenim normam in kontroli lastnika. Epilepsija je najpogostejša nevrološka motnja oziroma skupina dolgotrajnih nevroloških motenj za katere so značilni epileptični napadi, ki se lahko pojavijo v obliki krčev, tresenja, podaljšanega strmenja ali spremembah v gibanju, vedenju, občutkih ali zavedanju. Je bolezen, ki se je skozi zgodovino pojavljala pod številnimi imeni: velika bolezen, sveta bolezen, božjast, morbus maior, grand mal. Zaradi nerazumevanja bolezenskega stanja, vpletanja šarlatanov v začetke zdravljenja epilepsije, njenih izrazitih simptomov in nezmožnosti, da bi bolezen kontrolirano ozdravili, so se skozi stoletja širile številne neresnice, s katerimi se soočamo še dandanes. Nemški duhovnik Berthold iz Regensburga je v 13. stoletju povezoval epilepsijo z »zlobnim duhom«. Spraševali so se o njeni nalezljivosti, v 17. in 18. stoletju so se ljudje tudi ločevali od partnerjev, da se epilepsija ne bi prenesla na potomce. Epileptiki torej niso bili videni kot »čisti« in prisebni – pred raziskavami moderne medicine je bilo njihovo bolezensko stanje videno kot neke vrste božja kazen in celo duševna bolezen. Celo etimološko lahko »epilepsija« pomeni polastitev. Hipokrat je o njej že v poznem 5. stoletju napisal spis O sveti bolezni, kjer je že takrat naslavljal tabuje, ki se je pritičejo in zavrnil misel, da je njen vzrok bolj svet od katerekoli druge bolezni oz. da bi v obolelega vstopil kakršenkoli duh. Vseeno je stigmatizacija vztrajala, splošno ozaveščanje o tej bolezni pa je tekoč proces. Na fotografijah spremljamo različne stopnje ekstremnosti gibanja. Bolj kot so gibi vehementni, bolj smo osredotočeni na telo samo. Bolj kot se subjekt izgublja v zabrisanih oblikah, bolj razumemo stisko, breme in neobhodnost epileptičnega napada. Formalne lastnosti po katerih posega fotografinja gledalcu omogočajo ne le motrenje telesa in vseh njegovih specifik v luči bolezni, temveč tudi ozir na efekte notranjega stanja človeka, ki se sooča z epilepsijo. Z izgubo ostrine in vnosom sledi premika, lahko s kombinacijo empatije in znanja razmišljamo o epilepsiji kot stanju, ki se venomer počasi osvobaja zgodovinskih in družbenih konotacij. Lahko jo opazujemo, da bi bolje razumeli in čutili sočloveka. (Sara Nuša Golob Grabner)