Otvoritev razstave Preslišani bo 6. maja ob 18.00 v Vodnem stolpu.  Viktorija Potočnik in Brane Širca sta ustvarjalna dvojica, ki ju je naključno povezala njuna likovna pripoved, stkana v polju eksistencialno obarvane figuralike. Njune podobe opozarjajo na vse tiste, na katere smo kot družba pozabili, jih spregledali ali preslišali. Oba ustvarjalca povezuje globoka empatija, ki se zrcali v želji, da bi prav vsak posameznik imel možnost osmislitve, saj bomo le na ta način lahko kot družba zaživeli v sožitju. Gledalca, ki se znajde sredi prostorske razstavne postavitve, se predstavljena tematika zlahka dotakne, saj se zdi, da tudi s svojo fizično umeščenostjo postaja eden izmed upodobljencev, kar predstavlja učinkovito vstopno točko identifikacije. Množica nemih figur Viktorije Potočnik in Braneta Širce namreč potrpežljivo čaka, da se v nas sproži val sočutja in predrami glas nevidnih, preslišanih in pozabljenih. Kustodinja Irma Brodnjak Firbas Viktorijo Potočnik, nekdanjo poslanka ter županja, pedagoginja in humanitarka je v zadnjih letih svoj angažiran glas prelila v likovno govorico. Sprva se je izražala v risbi in grafiki, nato pa intenzivneje v kiparskem mediju. Pri slednjem je izbrala glino, material, domač tudi njeni rojstni Prlekiji. V elegantne, manieristično razpotegnjene ženske figure je vnesla širok spekter čustev – v njihovi zamaknjenosti in ranljivosti zaslutimo osamljenost, otožnost, obup, pa tudi upor, vztrajnost, pogum in upanje. Njene ženske figure nastajajo posamično ali v paru, v razstavnih postavitvah pa se zdi, da strnjene v množico nastopajo kot branilke človeškega dostojanstva. Med številnimi skulpturami, ki jih je Potočnikova doslej ustvarila, najdemo tudi torze, konstitutiven in zelo pomenljiv del njenih najnovejših stvaritev pa so rupture, ki jih asociativno doživljamo kot rane, metaforično pa nakazujejo na izgorelost ter duhovno izpraznjenost. V prispodobi pa ravno ta izvotljenost človeške figure daje možnost za nove vsebine in drugačne pristope, zlasti v smislu odmika od banalnosti in površnosti. Brane Širca velja za izrazito angažiranega likovnega umetnika, katerega slikarski, grafični in kiparski cikli izkazujejo izjemno senzibilnost do družbenih neravnovesij. Navdih za slikarsko serijo Pariške silhuete (2017) je umetnik dobil v času bivanja v pariškem ateljeju Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Slikarski objekti so nastajali na osnovi fotografskega beleženja uličnega vrveža anonimne množice ljudi, ki preplavlja ulice, bulvarje in trge francoske prestolnice. Utrip, ki ga je Širca iskal skozi objektiv, pa poleg živahne dinamike urbanega vsakdanjika razkriva tudi manj prijetne plati sodobnega, s potrošniško logiko prežetega življenja. In ravno tovrstno bivanjsko plastenje predstavlja jedro njegovega likovnega raziskovanja. Podobe ljudi je avtor s poudarjeno konturo prenesel na večjo papirnato podlago, za likovne nosilce je uporabil napihljive papirnate vreče, namenjene zaščiti blaga med transportom. Pred nami se torej izrisujejo anonimne figure, zamrznjene v času in prostoru. Figure Širca zgovorno prikaže v belih (duhovno razvrednotenje) ali črnih silhuetah (eksistencialna teža), z močnimi plakatnimi odtenki barvnih prog pa v dela vnaša potrošniško estetiko. Gledalca, ki se znajde sredi prostorske razstavne postavitve, se predstavljena tematika zlahka dotakne, saj se zdi, da tudi s svojo fizično umeščenostjo postaja eden izmed upodobljencev, kar predstavlja učinkovito vstopno točko identifikacije. Množica nemih figur Viktorije Potočnik in Braneta Širce namreč potrpežljivo čaka, da se v nas sproži val sočutja in predrami glas nevidnih, preslišanih in pozabljenih.  

Nik Erik Neubauer (1994) je vizualni umetnik in fotograf. V svojem delu se z dokumentarnim pristopom ukvarja z intimnimi družbenimi vprašanji našega vsakdana. Razstava Bel dim, rjav odblèsk na ogled postavlja serijo fotografij, ki jo je umetnik posnel v času enomesečnega rezidenčnega bivanja v New Yorku. V svojem značilnem surovem uličnem slogu, je Neubauer zabeležil prizore vsakdanjega življenja v tem ikoničnem, mitiziranem mestu – svetovni gospodarski in kulturni prestolnici, kjer se globoke razredne in rasne razlike, ter blišč in beda sodobne družbe kažeta na vsakem koraku. »Neubauerjevo fotografijo zaznamuje družbeni angažma, ki ga lahko doseže le z zvrhano mero staromodnega humanizma, tako značilnega za dokumentarno fotografijo druge polovice 20. stoletja.« — iz besedila Mihe Colnerja