Tokratna razstava ponuja nekoliko drugačen pogled na ustvarjalni proces. Skicirka ni le izhodišče za razstavo, ampak je razstavni prostor, zasnovan kot skicirka v prostoru. Slikarka Simona Šuc je aktualno razstavo zastavila po navdihu skicirke. Skicirka je prostor beleženja ustvarjalnih idej, je nekakšno križišče misli, vtisov in kratkih beležk o tem in onem, je prazen prostor, namenjen prvi materializaciji abstraktne ideje. Avtorica projekta je k sodelovanju povabila avtorice in avtorje, ki bi jih lahko našli na straneh njene skicirke, avtorice in avtorje, katerih delo rezonira z njenim delom, tiste, ki so del njenega ustvarjalnega sveta in ki jo tako ali drugače navdihujejo. Na nehierarhični način so na razstavo umeščena tudi dela vabljenih avtoric in avtorjev: Mateje Kavčič, Barbare Buttinger Förster, Helen Czerski, Boruta Gombača, Ivane Petan, Clifforda Possuma Tjapaltjarria in Simone Šuc. Naslov tokratne skicirke je Predpojavno. Avtorice in avtorji vsak na svoj način razmišljajo o izmuzljivi in težko ubesedljivi dimenziji, ki obstaja ob fizični dimenziji sveta.

RAZSTAVA INJE PREBILINTERpozicijeTorek, 2. september 2025 // 18:00 // Kulturni inkubatorV torek, 2. septembra 2025, v razstavišču Kulturnega inkubatorja vrata odpira razstava INTERpozicije umetnice Inje Prebil. Na ogled bo do konca septembra.Superpozicija se nanaša na načelo, da lahko kvantni sistem obstaja v več stanjih hkrati, dokler ni opazovan ali izmerjen. Delec, kot je elektron, je lahko pred definirnjem lokacije v superpoziciji, kjer je hkrati na dveh mestih. V tradicionalni kopenhaški interpretaciji kvantne mehanike se ta superpozicija zruši v eno samo določeno stanje, ko se opravi meritev. Obstaja interpretacija ki ponuja edinstven način razmišljanja o superpoziciji. Ko je kvantni sistem v superpoziciji in se opravi meritev, se valovna funkcija ne zruši, namesto tega se vesolje razveji, saj se upošteva, da smo v opazovalnem sistemu tudi mi. Smo v nenehni superpoziciji in definiranju, kar povzroča variacije svetov. Razstava raziskuje nerealizirane potenciale prostorov. Kako prikazati nepredstavljive izide in njihov preplet. Dela nastajajo simbiotično, slike, ki postavijo temelje digitalnim prostorom, ter spremembe perspektive, ki jih omogočajo 3D modeli, kar posledično spreminja dinamiko novih slik.

odprtje samostojne razstave Béatrice Lartigue: Razkrivanje arhitekture Vljudno vabljeni na odprtje razstave Razkrivanje arhitekture francoske umetnice Béatrice Lartigue, ki bo v ponedeljek, 8. septembra 2025, ob 18. uri v razstavišču artKIT. Razstava Razkrivanje arhitekture v projektih Nevidna mesta in Nedokončano mesto vzpostavlja subtilen diptih in dialog med preteklim in potencialnim mestom, kjer je arhitektura tako nosilka kolektivnega spomina zgodovinske arhitekture in hkrati vizija za urbano, spekulativno generirano formo prihodnosti mesta. Nedokončano mesto (2025) uteleša organizem v nenehni mutaciji, ki fragmentira, dekonstruira in se ponovno rojeva. Nasprotno pa Nevidna mesta (2020) razkrivajo krhke odtise spomenikov, kjer odsotnost in spomin preoblikujeta obrise realnosti. Skupaj ti dve deli tketa dialog med prihodnostjo in spominom, metamorfozo in izginotjem in kjer arhitektura postane pripoved in stvar časa. Razstava nas vabi, da razmišljamo o mestu kot živem bitju in izrazu oprijemljivega spomina.

Zbirka fotografskega eseja Branka Konička nas popelje v čas in prostore, kjer ni ljudi. Vljudno vabljeni na otvoritev fotografske razstave Branka Konička “ZAPUŠČINE”, ki poteka v okviru Festivala fotografije Maribor. Na tej razstavi avtor raziskuje odnos naše družbe do kulturne dediščine – ali jo negujemo ali pa pustimo, da propada. Skozi infrardeči pogled nam ponuja razmislek o tem, kako ravnamo z zapuščino, ki so nam jo zaupali naši predniki in tisto, ki jo puščamo za seboj mi. Zbirka fotografskega eseja Branka Konička nas popelje v čas in prostore, kjer ni ljudi. Zgradili smo poti, da nas pripeljejo nazaj, a to, da bi lahko izvedeli, zakaj so se poti sploh naredile, so misteriozna uganka popotovanja. Redkokdaj vidimo iz druge perspektive, še posebej, ko hodimo mimo z drugim namenom. Branko Koniček je s fotografskim esejem predstavil ganljiv in misel spodbujajoč afekt nostalgije in zapuščine. Z zbirko nas opozarja in do neke mere tudi graja, naj bomo pozorni na preteklost. S svojimi fotografijami zares ujame čudovit čas, ostane v zunanjosti zgradb, počasti dušo arhitekture in naravne elemente uporablja za edinstveno ohranjanje omenjenega afekta. Izpostavlja slike brez ljudi, saj je dovolj že, da objasni, kaj smo ustvarili in kaj od tega ostaja. Sporoča nam, da se staramo in da starost predstavlja živeto življenje in ohranjanje. Narava je toplina in v objektivu zajeti fantazijski štirje letni časi v intervalnem razmerju, pogojeni v pomladni razcvetelosti, v neomajni minljivosti in časovnem relativizmu, so neizpodbiten zakon Matere narave. Gledalec in fotograf sta bralec in pripovedovalec v tukaj in sedaj z učiteljico preteklosti in zgodovine. Če vidimo sliko, kaj je prvinska, očitna stvar, ki jo bomo videli?Sporočilo dediščine, sled preteklosti, ki sedaj pravi: »Narava mi dovoli, da sem star, zato sem še tukaj.«Tinkara Roza Kosimag. zakonskih in družinskih študijev   Branko Koniček, AFIAPFotoklub MariborBranko Koniček se je rodil leta 1957 in je član Fotokluba Maribor od leta 1981.S svojo fotografsko ustvarjalnostjo je sodeloval na več kot 200 razstavah po vsem svetu, kjer je bilo sprejetih več kot 500 njegovih fotografij. Prejel je 28 nagrad in pohval, večkrat se je predstavil tudi na samostojnih razstavah doma in v tujini.V Fotoklubu Maribor je aktivno deloval na številnih področjih. Z veliko predanostjo se je zavzemal za razvoj in ugled kluba, umetniškega ateljeja ter Fotogalerije Stolp. Za svoje delo je prejel naziv zaslužnega člana. Leta 2006 mu je Zveza kulturnih društev Maribor podelila priznanje z plaketo za izjemen prispevek k dosežkom mariborskega fotografskega kroga. Branko Koniček ustvarja izključno v tehniki digitalne infrardeče črno-bele fotografije, kjer dosega izjemne uspehe in prepoznavnost.