Zbirka fotografskega eseja Branka Konička nas popelje v čas in prostore, kjer ni ljudi. Vljudno vabljeni na otvoritev fotografske razstave Branka Konička “ZAPUŠČINE”, ki poteka v okviru Festivala fotografije Maribor. Na tej razstavi avtor raziskuje odnos naše družbe do kulturne dediščine – ali jo negujemo ali pa pustimo, da propada. Skozi infrardeči pogled nam ponuja razmislek o tem, kako ravnamo z zapuščino, ki so nam jo zaupali naši predniki in tisto, ki jo puščamo za seboj mi. Zbirka fotografskega eseja Branka Konička nas popelje v čas in prostore, kjer ni ljudi. Zgradili smo poti, da nas pripeljejo nazaj, a to, da bi lahko izvedeli, zakaj so se poti sploh naredile, so misteriozna uganka popotovanja. Redkokdaj vidimo iz druge perspektive, še posebej, ko hodimo mimo z drugim namenom. Branko Koniček je s fotografskim esejem predstavil ganljiv in misel spodbujajoč afekt nostalgije in zapuščine. Z zbirko nas opozarja in do neke mere tudi graja, naj bomo pozorni na preteklost. S svojimi fotografijami zares ujame čudovit čas, ostane v zunanjosti zgradb, počasti dušo arhitekture in naravne elemente uporablja za edinstveno ohranjanje omenjenega afekta. Izpostavlja slike brez ljudi, saj je dovolj že, da objasni, kaj smo ustvarili in kaj od tega ostaja. Sporoča nam, da se staramo in da starost predstavlja živeto življenje in ohranjanje. Narava je toplina in v objektivu zajeti fantazijski štirje letni časi v intervalnem razmerju, pogojeni v pomladni razcvetelosti, v neomajni minljivosti in časovnem relativizmu, so neizpodbiten zakon Matere narave. Gledalec in fotograf sta bralec in pripovedovalec v tukaj in sedaj z učiteljico preteklosti in zgodovine. Če vidimo sliko, kaj je prvinska, očitna stvar, ki jo bomo videli?Sporočilo dediščine, sled preteklosti, ki sedaj pravi: »Narava mi dovoli, da sem star, zato sem še tukaj.«Tinkara Roza Kosimag. zakonskih in družinskih študijev   Branko Koniček, AFIAPFotoklub MariborBranko Koniček se je rodil leta 1957 in je član Fotokluba Maribor od leta 1981.S svojo fotografsko ustvarjalnostjo je sodeloval na več kot 200 razstavah po vsem svetu, kjer je bilo sprejetih več kot 500 njegovih fotografij. Prejel je 28 nagrad in pohval, večkrat se je predstavil tudi na samostojnih razstavah doma in v tujini.V Fotoklubu Maribor je aktivno deloval na številnih področjih. Z veliko predanostjo se je zavzemal za razvoj in ugled kluba, umetniškega ateljeja ter Fotogalerije Stolp. Za svoje delo je prejel naziv zaslužnega člana. Leta 2006 mu je Zveza kulturnih društev Maribor podelila priznanje z plaketo za izjemen prispevek k dosežkom mariborskega fotografskega kroga. Branko Koniček ustvarja izključno v tehniki digitalne infrardeče črno-bele fotografije, kjer dosega izjemne uspehe in prepoznavnost.

Razstava Arhitektura spomina zajema 20 let umetniškega ustvarjanja Emira Osmića in združuje cikle  Vojna in umetnost, Vojak, Portret, Stare igrače in Ulica. Arhitektura in spomin sta povezana na številne načine. Narativno vrednost arhitekturnih elementov lahko spremljamo od zgodnjih civilizacij dalje. Vile v Pompejih so ohranile prikaze ritualov in mitoloških zgodb,  Partenon pripoveduje o grški religiji, Romanske cerkve so v svojo arhitekturo vključevale podobe, ki so tudi nepismenim pripovedovale biblijske zgodbe, neoklasicizem je produciral ogromno število arhitekturnega kiparskega okrasja alegorij zgodovine, Brâncuşijev komemorativni park v Târgu Jiu omogoča, da se skozi spomine sprehodimo, z njimi vzpostavimo fizični stik. Vse to so znana zgodovinska dejstva, a manjkrat se vprašamo o osebni arhitekturi, ki nosi naše spomine, kako jih oblikuje in kako je zgrajen spomin sam? Razstava Arhitektura spomina zajema 20 let umetniškega ustvarjanja Emira Osmića in združuje cikle  Vojna in umetnost, Vojak, Portret, Stare igrače in Ulica. Lahko jo razumemo kot retrospektivno razstavo, a vendarle bi bila to poenostavitev, saj umetnik k svojim delom pristopa kot k živečim bitjem, ki se mestoma spreminjajo, skozi leta pridobivajo nove detajle in se kot kolaži plastijo z inserti del iz druge dobe. Temu primerno je tudi tehnika del kombinirana, a vedno, tudi v primeru digitalnih del, temeljena na liniji, risbi, ki se razveja v končno podobo. Gre za vpogled v enotnost umetnikovega intimnega doživljanja, ki funkcionira kot dnevnik ali daljši roman. Prek poglabljanja v kontinuiteto sloga in spremembe, ki vznikajo v njem med obdobji, se pred nami izriše umetnikova percepcija lastnih spominov in doživljanj, ki nastajajo v kombinaciji sloga nadrealistične težnje k podzavestnim vzgibom in ekspresionistične želje po neposredni umetniški akciji. V osredju je vizualizacija spomina, ki se skozi umetnost Emirja Osmića izraža predvsem prek motrenja človeka v čustveno razgaljeni obliki ter predmetov, ki človeka obkrožajo med ključnimi impresijami. Na kakšen način se odtisnemo na objekte in prostore kot so dedkova vrata, domače ulice, stare igrače, stavbe, kjer smo preživljali čas in kako se vzpostavi recipročnost tega odtisa? V delih je prisoten odmev vojne, ki je zaznamovala življenje umetnika. Obrazi, ki se pojavljajo med abstrakcijo so oropani človeške pojavnosti, surovo izpostavljeni v obliki, ki ji je nemogoče določiti spol, starost, izvor. Zaradi njihove oblikovne rudimentarnosti predstavljajo esenco običajnega človeka, ki ga definira doživljanje in izraz čustev ob soočenju s katastrofo, pretresom in načini za preživetje. Na delih so bitja bivajoča v nedoločljivih prostorih, kjer se elementi medsebojno spajajo in plastijo, variirajo med jasno določenimi prostori in razpršenimi oblikami, ki pojavno imitirajo naše načine spominjanja, kjer se prej nepovezane dobe, prostori, ljudje in objekti lahko prepletejo v novo celoto, ki gradi naše pojmovanje obstoja. Umetnik figure mučenikov povzdigne v svetniški status in prek umestitve v psihološke krajine omogoči komunikacijo med materialnim ter sublimnim. Loči jih od singularnega dogodka in jih vpne v kolektivno izkušnjo. Arhitektura spomina oblikuje časovnico, a ne le časovnico umetnikovega razvoja, temveč vsega kar se je vanj vpilo skozi leta in časovnico odtisov, ki so jih ljudje okrog njega puščali na času. Skozi dedkova vrata stopimo na ulico, med ljudi, konotacije, zgodbe in oblike v katere se strnejo. Sara Nuša Golob Grabner Emir Osmić (r. 1985, Mostar, BiH) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu (BiH, 2010) na Pedagoškem oddelku pri prof. Radoslavu Tadiću, s temo “Vojna in umetnost”. Leta 2004 je zaključil Srednjo šolo za uporabne umetnosti v Sarajevu. Večkrat je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado Alije Kučukalića. Je član ULUBiH in ULUKS, ter član umetniškega sveta ULUBiH (od 2014) in ULUKS (od 2022). Leta 2018 je pridobil status izjemnega samostojnega umetnika. Do zdaj je imel več samostojnih razstav, med drugim: Galerija Mlaz (Počitelj, BiH, 2023 in 2020), Galerija Collegium Artisticum (Sarajevo, BiH, 2021), Video razstava (Sarajevo – Bistrik, BiH, 2020), Galerija SŠPU (Srednja šola za uporabne umetnosti, Sarajevo, BiH, 2019), Galerija Zvono (Sarajevo, BiH, 2018), Galerija Roman Petrović (Sarajevo, BiH, 2016), La Galerie A (Angers, Francija, 2014), CeKA Charlama Depot – Skenderija (Sarajevo, BiH, 2013). Sodeloval je na več kot 80 skupinskih razstavah v Bosni in Hercegovini ter tujini. Je prejemnik nagrade za eksperimentalno risbo na 24. bienalu risbe v Mostarju (2024). Udeleženec številnih mednarodnih likovnih kolonij in umetniških rezidenc doma in v tujini. Živi in ustvarja v Sarajevu.

Jerneja Ferlež: SPOMINI - POMENI - REFLEKSIJE Ko so ob koncu 20-ih let 20. st. postavili trafiko ob parku, je gotovo niso umestili brez razmisleka – časopisi pred vstopom v park, blizu kavarne, drobne tiskovine blizu upravnega poslopja. Kot trafika je zgradba delovala še dolgo po drugi svetovni vojni, nato pa so se tu zvrstile zelo različne dejavnosti. Nekaj časa je samevala. Zgradbe so tudi sidrišča osebnih in kolektivnih spominov in prav ti so osrednji del tokratne razstave. Čeprav so raznoliki, imajo veliko stičnih točk. Sporočajo, da imajo prostori za ljudi različne pomene – v nekaterih okoliščinah se nanje navežejo in jih čutijo kot svoje, v drugih jih komaj opazijo. Največ spominov nastaja v obdobjih, ko so javnosti dostopni v najširšem pomenu besede, najmanj pa takrat, ko so nefunkcionalni. Razstava je del programa Dnevov evropske kulturne dediščine. V Trafiki ob Mestnem parku bo na ogled bo do 31. oktobra in sicer: - ob torkih in četrtkih od 16:00 do 18:00 - ob sobotah od 10:00 do 12:00

Razstava, posvečena Ingeborg Bachmann, osvetljuje njen protivojni opus skozi biografsko-kronološki prikaz z novimi besedili in fotografijami, pripravljena pa je ob 35. obletnici Avstrijske čitalnice Maribor. Razstava, posvečena Ingeborg Bachmann, se ob tej priložnosti osredotoča na avtoričino protivojno pisanje. Čeprav je ta motiv vodil njeno pisanje že od samega začetka, je bilo to osrednje vprašanje njenega življenja in pisanja doslej deležno malo pozornosti. Slike in besedila na razstavi sledijo pregledni biografsko-kronološki razporeditvi, spremljajo jih komentarji, zaradi česar je razstava hkrati uvod v življenje in delo Ingeborg Bachmann. Predstavljena so nedavno objavljena besedila in fotografije iz njene zasebne zapuščine. Razstavo soorganizira Avstrijski kulturni forum Ljubljana ob 35. obletnici Avstrijske čitalnice Maribor.