Literatura

Založba Litera je ob svoji dvajsetletnici delovanja razpisala javni natečaj za nagrado novo obzorje za najboljši slovenski roman v vrednosti 12.000,00 EUR. Nagrada vključuje honorar za izid nagrajenega romana pri založbi Litera v letu 2023.
Med prispelimi deli je žirija, ki jo sestavljajo Alojzija Zupan Sosič, Gabriela Babnik in Aljaž Krivec, v ožji izbor uvrstila štiri romane, in sicer:
Mirjam Dular – Hoja po oblakih,Ivan Vogrič – Iz strasti,Franjo Frančič – Samota orgazmov pozabljenih smrti,Matjaž Virjent – Tudi smetarji pišejo lepe pesmi (zgodba o petih obsedenostih).
Za zmagovalni roman pa žirija razglaša delo Janje Rakuš Tri barve za eno smrt.
Novo delo pisateljice, vizualne in performativne umetnice Janje Rakuš v mnogo vidikih odseva njeno dosedanje umetniško ustvarjanje. Tri barve za eno smrt je knjiga ločena v tri večje razdelke, označene z barvami: Monopink, Modra in Zlata, s čimer že signalizira avtoričin eksperimentalni in konceptualni podpis, znan iz njenih prejšnjih del. V besedilu, spisanem v tretji osebi, sledimo Liviji (ki prevaja delo Yvesa Kleina Modra revolucija) in Tobijasu (ki trpi za t. i. kromolepsijo, boleznijo, ki mu omogoča, da vidi več barv, kot jih povprečno prebivalstvo, a ga obenem tudi ovira) ter njunemu odnosu. Že teh nekaj osnovnih podatkov skupaj z dejstvom, da so v obravnavanem delu Janje Rakuš pogosto prisotne refleksije vprašanja o vizualijah (v našem vsakodnevnem življenju in umetnosti), kaže, da imamo opravka z delom, ki si zastavlja vprašanje o barvi in s tem pogledu, česar pa ne razume zamejeno, temveč tak vidik služi kot vstopna točka v prevpraševanje filozofskih (tudi večnih) vprašanj o družbi, medosebnih odnosih idr.
Tri barve za eno smrt se izogibajo preprostemu povzetku zgodbe, saj nimamo opravka s premočrtno, še manj pa izrazito deskriptivno pripovedjo. Delo se z vpeljevanjem daljših refleksivnih pasusov (v katerih se spogleduje z razsežnostmi esejistike in filozofske razprave), referenc tako na visoko kot popularno kulturo in ne nazadnje vpeljavo QR-kode izogiba enoznačnim oznakam, saj prehaja med prozo, meditacijo, mestoma celo stvarno literaturo in ne nazadnje večmedijskim projektom.
Delo, v katerem zgodba poteka v različnih dogajalnih prostorih (prednjačijo Piran, Amsterdam in Mehika, ki jih uspe delo tudi bravurozno geografsko izrisati), je spisano v privlačnem, a obenem natančnem jeziku, ki lahko privabi širše bralsko občinstvo. Vstopni prag v Tri barve za eno smrt je primeren za splošnejše bralstvo, vendar delo obenem ponuja kompleksna in pogosto redko obravnavana vprašanja na poglobljen in inovativen način, s čimer predstavlja izzivalno in zanimivo branje tudi za literarne sladokusce in sladokuske. Kljub izraziti heterogenosti tematik, referenc in pomenski polnosti in izčiščenosti pa novo delo Janje Rakuš zaznamujeta tudi izrazita organskost in dobra organiziranost pripovedi, kar je v takih primerih poseben dosežek.
Janja Rakuš je avtorica številnih proznih del, med katerimi je treba izpostaviti roman AMSTERDAM 12,75 RAM, ki je bil v okviru SKS nominiran za prvenec leta, doživel ponatis in prevod v srbski jezik, eksperimentalni konceptualni roman Voodoo valček za epileptike, ki je bil umeščen v nemško antologijo konceptualne in digitalne literature Code and Concept (Berlin: Frohmann, 2016) in preveden v angleški jezik. Založba Litera je ob svoji dvajsetletnici delovanja razpisala javni natečaj za nagrado novo obzorje za najboljši slovenski roman v vrednosti 12.000,00 EUR. Nagrada vključuje honorar za izid nagrajenega romana pri založbi Litera v letu 2023. Med prispelimi deli je žirija, ki jo sestavljajo Alojzija Zupan Sosič, Gabriela Babnik in Aljaž Krivec, v ožji izbor uvrstila štiri romane, in sicer: Mirjam Dular – Hoja po oblakih,Ivan Vogrič – Iz strasti,Franjo Frančič – Samota orgazmov pozabljenih smrti,Matjaž Virjent – Tudi smetarji pišejo lepe pesmi (zgodba o petih obsedenostih). Za zmagovalni roman pa žirija razglaša delo Janje Rakuš Tri barve za eno smrt. Novo delo pisateljice, vizualne in performativne umetnice Janje Rakuš v mnogo vidikih odseva njeno dosedanje umetniško ustvarjanje. Tri barve za eno smrt je knjiga ločena v tri večje razdelke, označene z barvami: Monopink, Modra in Zlata, s čimer že signalizira avtoričin eksperimentalni in konceptualni podpis, znan iz njenih prejšnjih del. V besedilu, spisanem v tretji osebi, sledimo Liviji (ki prevaja delo Yvesa Kleina Modra revolucija) in Tobijasu (ki trpi za t. i. kromolepsijo, boleznijo, ki mu omogoča, da vidi več barv, kot jih povprečno prebivalstvo, a ga obenem tudi ovira) ter njunemu odnosu. Že teh nekaj osnovnih podatkov skupaj z dejstvom, da so v obravnavanem delu Janje Rakuš pogosto prisotne refleksije vprašanja o vizualijah (v našem vsakodnevnem življenju in umetnosti), kaže, da imamo opravka z delom, ki si zastavlja vprašanje o barvi in s tem pogledu, česar pa ne razume zamejeno, temveč tak vidik služi kot vstopna točka v prevpraševanje filozofskih (tudi večnih) vprašanj o družbi, medosebnih odnosih idr. Tri barve za eno smrt se izogibajo preprostemu povzetku zgodbe, saj nimamo opravka s premočrtno, še manj pa izrazito deskriptivno pripovedjo. Delo se z vpeljevanjem daljših refleksivnih pasusov (v katerih se spogleduje z razsežnostmi esejistike in filozofske razprave), referenc tako na visoko kot popularno kulturo in ne nazadnje vpeljavo QR-kode izogiba enoznačnim oznakam, saj prehaja med prozo, meditacijo, mestoma celo stvarno literaturo in ne nazadnje večmedijskim projektom. Delo, v katerem zgodba poteka v različnih dogajalnih prostorih (prednjačijo Piran, Amsterdam in Mehika, ki jih uspe delo tudi bravurozno geografsko izrisati), je spisano v privlačnem, a obenem natančnem jeziku, ki lahko privabi širše bralsko občinstvo. Vstopni prag v Tri barve za eno smrt je primeren za splošnejše bralstvo, vendar delo obenem ponuja kompleksna in pogosto redko obravnavana vprašanja na poglobljen in inovativen način, s čimer predstavlja izzivalno in zanimivo branje tudi za literarne sladokusce in sladokuske. Kljub izraziti heterogenosti tematik, referenc in pomenski polnosti in izčiščenosti pa novo delo Janje Rakuš zaznamujeta tudi izrazita organskost in dobra organiziranost pripovedi, kar je v takih primerih poseben dosežek.