Predstavitev knjige Roman Voranc je prva od dveh knjig Toneta Partljiča, spisanih po motivih iz življenja koroškega pisatelja Prežihovega Voranca. Pripoved nas ponese nazaj k mlademu Vorancu, ki je ravno zapustil dom in ga je v svoj vrtinec kmalu posrkala 1. svetovna vojna. Pogovor z avtorjem bo usmerjala Darka Tancer-Kajnih. Dogodek pripravljamo v sodelovanju s KUD Marice Kerenčič Pesnica in založbo Beletrina.

V četrtek, 13.11.2025, vas zato ob 19. uri vabimo v Vetrinjski dvor na večer palestinske poezije, kjer se bomo s pesmimi sprehodili po preteklosti okupacije in upora. Mahmud Darwish, Jaz sem od tam Jaz sem od tam in nosim spomine.Rodil sem se, kot se rodijo drugi.Imam mater in hišo z veliko okni.Imam brate, prijatelje in mrzlo okno zaporniške celice.Imam svoje valove, ki so pogoltnili galebe in imam svoj pogled.Imam zelenje v izobilju in imam svojo luno, ki ima zadnjo besedo.Zrna za ptiče in nesmrtno oljko.Po tej zemlji sem hodil že pred okrvavljenimi meči,ki so spremenila telesa za pojedino.Jaz sem od tam.Nebo vračam k svoji materi ko ta joče za svojo zemljo.Jokam, da bi me oblak zopet prepoznal.Naučil sem se vse govore, ki so primerni za krvavo sodišče, da bi porušil njegove temelje.Naučil sem se vse govore in jih razčlenil, da bi sestavil eno besedo,to je beseda:domovina… Domovina.Nam je morda nekaj samoumevnega imeti lastno domovino. Za Palestince to ne velja. Domovina je zanje polje boja za preživetje, boja proti okupatorju in boja za osnovne človekove pravice. Palestinski pesniki in pesnice so se za svobodo od reke do morja borili s poezijo, ki tako ostaja večna priča njihovega obstoja. En teden preden je palestinskega pesnika Refata Alareera umorila izraelska vojska, je objavil pesem z naslovom Če moram umreti. To je bilo 7. decembra 2023, po dveh mesecih genocida v Gazi. Recitacijo te pesmi je letos poleti posnela palestinska deklica Sara skupaj z ostalimi vrstniki. Nastopiti bi morala v Ljubljani na festivalu Plavajoči grad. A jo je dan po objavi recitacije umorila izraelska vojska. Palestinska poezija je zadnjih sto let prežeta s trpljenjem zatiranih in uporu proti imperializmu. Pesnice in pesniki skozi verze pripovedujejo svoje življenje in s tem tvegajo, da jih bo okupator strpal v zapor, jih mučil ali umoril. Pisanje pesmi je zanje smrtno nevarno. Že samo obstajati kot Palestinec, Palestinka, je zadnje smrtno nevarno. In na nas je, da pozorno poslušamo, kaj nam imajo za povedati. Prisluhnili bomo slovenskim prevodom pesmi Refaata Alareera, Fadwe Toukan, Muina Bseisa, Taufiqa Zijada, Samiha AlQasima, Mahmuda Darwisha in v Sloveniji živečega Palestinca in pesnika Fawzija Abder Rahima, ki je skupaj s soprogo Darinko večino teh pesmi tudi prevedel. Dotaknili se bomo njihovih življenj in ugotavljali, kako je okupacija oblikovala njih kot osebe ter vplivala njihovo ustvarjanje. Večer bodo obogatila tudi branja pesmi v arabščini in glasbeni vložki mlade glasbenice Veronike Kašman. Najmanj kar lahko naredimo je, da poskrbimo, da Refat, Sara, Muin, Samih, Fadwa in ostali Palestinci in Palestinke niso umrli zaman. Njihov boj je naš boj, je boj za človečnost. Njihova poezija je naše orodje, iz katere črpamo moč za upor. Uporabimo jo.