Maribor Centr@l: samozaposleni v kulturi na robu družbe. Ciklus šestih umetnikov s šestimi razstavami. Centralna postaja, Maribor.
Ob uresničevanju razstav in promociji umetnikov v pritlični ulični izložbeni vitrini so umetniška dela postavljena v situacijo, ko jih okolje (običajno) ne podpira v njihovi umetniškosti, vsaj ne v tolikšni meri, da bi se lahko zanašali na samoumevnost umetnosti, kritičnost razstavnega dispozitiva. Ciklusu šestih umetnikov s šestimi razstavami: Maribor Centr@l: samozaposleni v kulturi na robu družbe – ki je najverjetneje, predvidevam, prvenstveno zasnovan za pasante, meščane, saj s slednjimi v največji meri komunicira, umanjka kontekst, obrazložitev, umestitev, zgoščena artikulacija, ki mimoidočemu na lokaciji pojasni okoliščine in usmeri misel. Naslov je poveden, a ne pove ničesar drugega, razen tega, kar je znano, sploh v mestu, ki je samo na robu. Maribor je periferija države z izrazito centralistično kulturno politiko. Četudi Centralna postaja na Koroški cesti zdaj že nekaj let izložbe uporablja kot razstavni prostor, izložbeno okno samo po sebi še ne artikulira diskurzivnega polja in ne ustvarja razpoloženja, kot ga vzpodbuja galerijska »bela kocka«. Iluzorno je pričakovati, da publika namen prizadevanj organizatorjev izlušči sama iz razstavljenih del, za katera niti ni nujno, da jih kot takšna prepozna. Hitro so prezrta, učinkujejo pretirano lahkotno in arbitrarno, kot izveski in vstavki, kot ustvarjalno urejene izložbene pripovedi.
Borut Popenko (razstavljal med 18. in 25. novembrom 2015) je v izložbeni intervenciji zastekljene površine šipe uporabil za umestitev slikarskih del, volumen prostora za prizorišče igrivih slikarsko-kiparskih postavitev in objektov. Celoto so zaokrožala dinamična prehajanja med slikarsko površino in kiparskimi telesi, pri čemer je bodisi vzorec bodisi izsek vzorca zastopal osrednje sredstvo umetniške artikulacije. Humorno združevanje medsebojno nasprotujočih si predmetov vsakodnevnosti v prav tako prepoznane kose pohištva je po umetnikovi preobrazbi pridobilo raznovrstnejše možnosti rabe. Gledalčev pogled je zaposlovalo premeščanje ravnotežnostne osi razstavljenih kosov, še toliko bolj ob fantaziranju njihove uporabe. Na stenah razpostavljene slike-objekti so uokvirili barvito ambientalno vzdušje igrivih kompozicij.
Razpostavitev natisnjenih digitalnih podob Ane Pečar (razstavljala med 25. novembrom in 2. decembrom 2015) je delovala izčiščeno. Ovalni in krožni izrezi so pripomogli k pritegnitvi pogleda mimoidočega. Shematizirana zasnova razstavljenih podob uprizarja človekov poseg v svet. Vseprisotno spreminjanje sveta in oblikovanje po lastni volji je lahko zgolj sluteno, kot odmev sopostavljenih del, ali pa se izriše v izostreni dvojnosti naravnega okolja in tehnologije, tako v eni izmed podob z raketnim izstrelkom. Osrednji protagonisti so živali, ki se izkažejo kot učinkovit sprožitelj čustev, empatije, kar umetnica uporabi kot vodilo za kritiko človekovega agresorskega početja ob uzurpiranju okolja. Krajine so brez specifičnih označevalcev, so kot nekakšen metaprostor, zgoščena metafora naravne krajine, blizu sanjskemu. Prisotna okoljska tematika ne uporablja moralističnega nagovora, tudi ne enoznačne, jasne pripovedi. Je vmes med sanjskim in apokalipso. Izstopajo estetske dimenzije prizorov, kritični podton pa se sestavlja ob sopostavitvi več podob.
