1943. Vojak se je s hrbtom stiskal ob hladno drevo. Ob sebe je pritiskal puško, okoli njega pa polno drhtečih pogledov. Pogledov tovarišev, ki so nemirno stopali po poledeneli površini. Mimo njega. Vsake toliko časa ga je nekdo ruknil. »Hej, daj, streljaj.« Ne. Niti z očmi ni trznil. Le stal je in gledal v svoja šibasta kolena. Čutil je le tisto jedko bolečino. Malce pod trebuhom. In čeprav se je počutil grozno, ker ni pomagal svojim ljudem, je vseeno ostal za tisto drevo, ki je bilo takrat edina rešitev. Vedel je namreč, da lahko umre, če stopi levo ali desno. Saj je bil, da, strahopetec. Znan kot največji strahopetec v četi. Ampak saj si ni tega sam želel. Ni želel streljati. Nikoli. Ni si želel vojne.
Zdaj je na njegove oranžkaste lase padla tudi kepa snega. Iz smreke, ob katero se je drgnil. To ga je še samo bolj vznemirilo. Kolena so mu vse bolj migljala. Kot šibovje, ki ga prepihava veter. S puško je pritiskal na mehur in se držal za čelo. Bil je tako moker, da si je mislil, da je že opravil. Pa ni. Tiščalo ga je vedno bolj.
Ni več zdržal. Bum. Puško je prislonil ob drevo. Odložil nahrbtnik. Da je prišel do gumbov na hlačah, je moral sleči skoraj vse. Najprej bundo. Nato jopič pod njo. Še naramnice, da je lahko iz hlač potegnil srajco. In končno. Odpel je gumbe, spustil hlače in … aaaaaa. Zaprl je oči ter v miru scal.
Okrog njega je vse utihnilo, a tega ni niti doumel. Skoraj je že končal. Še zadnje kapljice. Kakšno olajšanje. Lahno je odpiral oči. Nasmeh. Po več dneh se je na njegov obraz prikradel nasmeh. Še nikol’ v življenju se nisem tak’ olajšal, je rekel sam sebi. Zadnje kapljice so odkapljale, odprl je oči, pred sabo pa zagledal kakšnega pol ducata vojakov. In prav toliko pušk uperjenih v njega.
»Was machen Sie? Bist du ein Idiot?«
***
2016. Hodim po Trgu Leona Štuklja. Pogledam na uro. 16:47. Uf. Do petih ne bom uspel priti do Pekarne. Če bi se lahko podal v tek, mogoče. Samo ne morem. Ker bi se po par korakih poscal. Ne. Nujno moram na stranišče. Ker ne bom zdržal. Ok. Kam? Hja, v kar nek lokal ne morem. Saj mogoče bi lahko, samo se počutim neprijetno, če nič ne naročim. Dobro. Javni wc v Mariboru? Ne vem. Je kje? Sam ne poznam. Saj tam pri Glavnem mostu nekaj piše, vendar se mi zdi, da je to bilo včasih? Ko se še sam verjetno sploh nisem sprehajal po teh ulicah. Očitno ga zdaj ni.
Kaj mi še ostane? Hmm… Nakupovalni centri. Tam noben ne ve, če si kaj kupil ali naročil. Pač greš na stranišče. Dobro. Europark je predaleč. City pa čisto blizu. Kul. Grem, hitro. Fak, zdaj pa še te počasne tekoče stopnice. Daj bolj hitro. Evo, sem pred vrati. Odprem. Prosto. Niti ne razmišljam kak’ školjka zgleda. Edino malo jo obrišem s papirjem, ker imam to v navadi, potem pa se naguzim gor in začnem. Malo in veliko potrebo, ker me je med potjo do sem pritisnilo tudi srat. To je tak’ čisto druga štorija. Ker če te samo scat in je res sila, še že nekam greš. Če si moški. Če pa te prime tista, večja potreba, te pa pač rabiš školjko. Aaaaa. Opravljam, vmes pa nekdo drug vstopi v te toaletne prostore, ki izgledajo bolj kot Salomonov oglasnik za fafanje. Jebemti. Glih zdaj. Iz mene pa še leti nekaj glasnejših plinov. Ja nič. Kaj češ. Ne bom se zdaj sekiral in zadrževal, da oni izgine. Saj predem dokončam, on že gre, tako da ni tistega neprijetnega počutja. Umijem si roke, čeprav zgleda pipa bolj umazana kot moja rit. Rok si tak’ nikamor ne morem obrisat, ker ni ne tiste mašine s toplim zrakom, ne brisačk. Saj mi je vseeno. Glavno, da sem se rešil tega … bremena. Stopim ven. Aaaaa. Svoboda. Pogledam na uro. Nekaj čez pet. Ja kaj zdaj. Bom pač malo pozen.
Kljub vsemu dokaj hitro šibam proti hostlu Pekarna. Prešvican in utrujen še hitro gor po stopnicah. Odprem vrata. Oni berejo, poslušajo, zato se želim čim tišje namestit na moj stol. Se čim hitreje vključiti v dogajanje. Pozdravim samo s pogledom, da ne bi česa zmotil. Mentor pa:
»Zdravo Bauman. Razlog?«
