Ko nogomet lahko postane en sam džez
Jan Rajh. Dijak. Športni navdušenec. Glasbenik. Skoraj že osemnajstletnik. Po nekaj spremenjenih dnevih in urah se le dobiva v knjižnici na Drugi gimnaziji Maribor. Ob sedmih zjutraj. Oba sva v »isti inštituciji« – Jan kot dijak in sama kot profesorica slovenščine, zato je vzdušje domače in kar hitro preglasiva dovoljena knjižnično jakost govorjenja. Pač »delavničarja«, entuziasta, ki nama jutranji termin očitno tudi ustreza. Sogovornica je Tonja Jelen.
Jan, spoznala sva se na delavnici. Nažiganje o »fuzbalu«, ki ga imate fantje na delavnici in tvoje sanje o športnem novinarstvu verjetno niso le trenutno zanimanje. Kdaj te je šport tako očaral?
»Ko sem na počitnice prihajal k babici, me je za igranje nogometa navdušil njen sosed. V Voličini smo muloti nabijali žogo predvsem ob koncih tedna. Lahko rečem, da sem še tista generacija otrok, ki se je še igrala zunaj na domačem dvorišču in iger ni spoznavala preko tipkovnice in pametnih telefonov. Nato sem nekaj časa igral za NK Pobrežje, nato pa sem se zaradi manjšega spora s trenerjem odločil, da s tem prekinem. Danes to prehitro vročo odločitev nekoliko obžalujem. Drugače pa ja – ne samo nogomet, šport me spremlja oziroma ga spremljam cel dan … Ne glede na vrst športa si lahko ogledam tudi po tri, štiri tekme dnevno.«
Jan, tudi strasten glasbenik si. In prav tako gojiš kritičen odnos do današnje glasbe.
»Ja, glasba je tudi ena izmed mojih ljubezni. Še posebej rad imam rap – sploh Eminem, 50 Cent, Snoop Dogg so tisti, ki jih največkrat poslušam. Drugače pa imam končano nižjo glasbeno šolo, smer klavir. Navdušuje me tudi džez, zato sem nekaj časa obiskoval zasebno glasbeno šolo za kitaro. Mislim, da me je obiskovanje glasbene šole v času osnovne šole naučilo, da sem se naučil dobro razporejati čas …«
Kaj pa te pri glasbi lahko preseneti, nepričakovano navduši?
»Hm, ko je leta 2009 umrl Michael Jackson … Prej ga sploh nisem poslušal, nato pa so me kar naenkrat prevzeli plesni gibi. Pol leta sem študiral, kopiral in plesal na vse njegove trike …«
Kako je biti dijak? Vidim, da si angažiran na različnih področjih. Kako je v šoli? Vzdušje in seveda današnja pozicija dijaka? O čem največkrat tečejo pogovori?
»Na začetku sem bil malce prestrašen, kako bo. A zdaj, ko sem tretji letnik, ni več tako težko. Tudi v razredu se dobro razumemo – še posebej fantovska ekipa, saj nas je le šest. Pogovori se dotikajo avtomobilizma, telefonov, seveda pa je paradni konj šport. Naša dekleta spremljajo aktualno dogajanje po svetu. Sicer pa imam rad ekskurzije, ne samo s šolo, temveč tudi s sestro oz. z družino. Obiskal sem že Milano, Rim, Prago, Pariz, London, Barcelono… Če se le da, si v tistem mestu, ogledam tudi tekmo. Seveda nogometno.
Prav tako sva s sestro šla tudi potovanje na svojo roko (hitchhiking). Imam pa navado, da si vedno ko kam grem, kupim kak navijaški rekvizit.
Drugače pa tudi pišem za šolski časopis Borec.«
Jan, v kateri vlogi te še lahko se najdemo?
»Pred kratkim sem postal stric. In ta vloga mi je zelo všeč. V bistvu sem na to sila ponosen.«
In kako gledaš na trenutno dogajanje po svetu? Kako vidiš svet okoli sebe’
»Hudo. Sam si begunstva še ne morem predstavljati. Tudi same domače krize ne … Vse skupaj bi se moralo stabilizirat. Na begunce se na žalost zgleda zviška.«
Ampak misliš, da smo lahko kar hitro begunci tudi mi? Da postanemo tarča sovraštva in nezaželenosti tudi mi?
»Mogoče res. To predstavljajo že Viole , ki sprožajo ideje o svojem narodu, ksenofobijo … Tudi Slovenci znamo biti zelo primitivni … In ja, perspektiva, ki je prisotna v naši državi, lahko hitro povzroči, da tudi mi z visokimi izobrazbami gremo iskati boljše priložnosti v takšnih razmerah. Podobne migracije pa se tako ali tako že dogajajo.«
Kaj je bil Jan pri desetih, kaj je danes in kaj bi bil čez deset let?
»Pri desetih sem bil učenec, glasbenik, športnik, veliko sem obiskoval svojo babico in igral karte. Da, tipne igre in ne-virtualni svet so bile dosti boljše kot danes. Sedaj sem dijak, športni navdušenec – šport bolj ali manj spremljam in pisec/novinarpri časopisu Borec. Pri svojih sedemindvajsetih pa bi bil rad dober športni novinar, čeprav je glede zaposlitve zelo težko, o čemer se veliko pogovarjam s svojo sestro, ki je tudi novinarka in ima tudi sama takšne izkušnje. Spremljal in poročal bi rad o mednarodnem nogometu, ne le lokalnem, zato mi je spoznavanje in učenje tujih jezikov zelo pomembno. Ker sem izrazit družboslovec sem si za maturitetna izbirna predmeta izbral geografijo in zgodovino, v katerih poleg jezikov vidim edino uporabno znanost v šolskem sistemu.
Beseda ogroženost. Pojavlja se že skoraj povsod. Kako si jo predstavljaš, kako jo dojemaš?
»Ni mi strašna. Počutim se varnega. Zaenkrat. Hodim v šolo, starša imata službo … Lahko še gremo na dopust … Vendar nikoli ne veš kaj te lahko doleti. Res ne.«
In za konec – kako dojemaš vrstnike in vrstnice?
»Hm, nekateri so pridni, tolerantni, nekateri pa znajo biti arogantni. Še posebej me moti sprenevedanje in prilizovanje, samo da ti bo šlo lepše, kar opažam predvsem pri dekletih v razredu, kar je povezano predvsem s koristoljubjem. In tega je kar veliko. Res ne maram licemernosti. Prav tako tudi ne razumem, da si dijaki med seboj ne bi pomagali. Rad imam solidarnost in pristne medsebojne odnose.«
Tako. Jan Rajh. Šport in glasba. Neposrednost. Zanj bomo še slišali. V prenosih tekem ali v polemičnih člankih. Vmes pa slišali katero pikro o »instant« odnosih. Čas je, da se posloviva, oba imava namreč prvo uro slovenščine, in to v sosednjih razredih.
