Ja, od lisic. In ne, nihče ni bil vklenjen in nikogar nisem vklenila. Tudi nisem sedela »na hladnem«. So pa me zaprli. V sobo. Prvič v življenju. Skupaj s še štirimi sotrpini. V eno samcato sobo, ki na prvi pogled izgleda prav dolgočasna. Socialistično urejena, bleda in neopazna. Miza, stol, omara in police. Star računalnik in nekaj dodatnih predmetov, ki krasijo pohištvo. Povsem vsakdanje reči.
Ozrla sem se po sobi. Nič nenavadnega. Na začetku. A že po nekaj sekundah se začnejo dogajati čudne stvari. Takrat se zgodba šele dodobra začne.
Čutiš, kako srce bije hitreje. Vse, kar storiš, je pot v neznano. Adrenalin se prebudi iz dolgega spanca. V glavi ti tiktakajo sekunde. Zaveš se, da se čas vztrajno izteka. Možgani začnejo delovati. Imaš samo en cilj: rešiti se.
V ozadju te spremlja glasba. Tiha je, a bobni v ušesih in udarja v glavi. Spreleti te občutek hladnote. Oči so sedaj na pecljih. Gledaš in iščeš, da bi videl. In uvidel. Nekaj. Ne veš kaj. Iščeš dalje. Zdaj se živčno nasmihaš. Končno nekaj najdeš. In še nekdo in še nekdo. To ja, zdaj smo tam. Ne, pa nismo. Nekaj manjka. Ampak kaj? Kaj smo spregledali? Iščemo dalje. »Daj, daj, še 20 minut do konca. Išči!« Zdaj tekaš po sobi kot kura brez glave – veš, da nekam moraš priti, pa ne veš kam. Ta nevsakdanja vsakdanjost je sedaj živa. Navadno postane nenavadno. Samoumevnost ni več samoumevna.
Znajdemo se pred kovčkom in lisicami. Veselje. To, ja! Najdemo še ključe od lisic. Rešili smo del uganke. Pogledamo se zbegani in misleč »Pa je to res konec?« Glas na odzivniku opomni »Imate še deset minut.« Ne vem zakaj, ampak pomislila sem, da so ključi lahko tudi nadalje nekako del rešitve, da končno uidemo iz sobe. Vzela sem jih in dala v žep. Meni nič tebi nič. Popolnoma spontano. Tako sem sunila ključe. Od lisic.
