Ujma

Vemo, da plazovi še niso rekli zadnje besede, da se reka le pretvarja, da je ukročena, da so preštevilni bregovi razrahljani in utrujeni, in da prav kmalu prihaja jesen, z njo pa klasične padavine, dvig vodostaja in hudourniki. Naj ne bodo pozabljeni, naj ne gre svet naprej kot da se to ni zgodilo. V tisočih jezikih, v najrazličnejših podnebjih, se zgodba človekovega obstoja – v ujmah, ki ga ogrožajo – razpreda naprej, ne da bi si ljudje kdaj naveličali pripovedovati drug drugemu. Ali pa si mogoče kakšen pripovednik sam sebi pripoveduje zgodbo, kakor otrok, ki prepeva v mraku, da bi premotil svoj strah? Načini in oblike tega pripovedovanja se s časom in okoliščinami spreminjajo, potreba po pripovedi in pripovedovanju pa ostaja, pripoved teče naprej in pripovedovanju ni konca … Kot upanje, da se nikoli več ne bi ponovilo. Eno izmed takih pripovedi o uničujočih posledicah vodnega divjanja so tudi fotografije Maje Šivec.