Toni Soprano Meneglejte: Vertikalni oblaki

Eden za drugim, rahlo naključno, vertikalno lebdijo digitalni oblaki Toni Soprano Meneglejte. Izvirno umeščeni v samoumevne mreže (gride) instagramske postavitve so del neskončne digitalne risbe. Prav s to navidezno neomejenostjo se risba razteguje med mejami prostora omrežja. Težava z instagramskimi mejami je, da omejujejo in iztiskajo praznino, tisto, ki omogoča imaginacijo, ter jo nadomeščajo z vsebinami, ki po principih horror vacui simulirajo sodobne pomene. V neskončnem flowu vizualnih informacij je Toni Soprano ena izmed umetnic_kov, ki tam išče možnosti za umetniške intervencije.

Umetnica domneva, da v komercialnem in nadziranem prostoru socialnega omrežja obstaja potencial spontanega razstavišča, ki lahko dosega nenavadne in naključne obiskovalce, pri tem pa dela razpoko v sistemu. Umetnica se pri tem odpove simulaciji, se namenoma izogne fotografiji in zavzame pozicijo digitalne identitete Toni Soprano Meneglejte, ki že z imenom namiguje na dejstvo, da je na spletu vrednost odvisna od števila (p)ogledov. Ime priteguje pozornost, umetnica pa nam ponuja vsebino, ki gre proti instagramskemu toku. Namesto s fotografijami nas umetnica sooča z enostavno likovno gesto. Zaradi dosledne rabe enega koncepta, kot so nebotičnik, risba ali vertikalni oblaki, umetnica ustvarja različice lastne digitalne identitete. Tako imenu toni_soprano_meneglejte3 sledijo Vertikalni oblaki, ki reflektirajo prostor omrežja, v katerem so razstavljeni. Delujejo kot zlomljeni piksli, hkrati jih lahko povezujemo z neuspelo kodo QR ali glitchem ali pa nam umetnostnozgodovinski preblisk v spomin prikliče meandre Julija Kniferja.

Nastali vzorci le delujejo ponavljajoče se; v resnici vsakič ustvarjajo novo kompozicijo. Razmisliti o vertikalnih oblakih v galerijskem prostoru hkrati pomeni razmisliti o pomenu infrastrukture spleta in pričujoča razstava Vertikalni oblaki prinaša prav ta razmislek. Piksle lahko razumemo kot vmesne novomedijske objekte, ki namesto logike narativa ponujajo logiko zbirke. Kot je zapisal Lev Manovich: “Številni novomedijski objekti ne pripovedujejo zgodb, nimajo začetka ne konca … Namesto tega so skupek posameznih delov, od katerih ima vsak enakopraven pomen.” V njih se zrcali odprta narava spleta kot medija; njihova kompozicija ni nikoli končana, saj to tako in tako ni končni cilj. Zato črno-beli ritem kvadratastih vzorcev podira ustaljeno zaporedje barvitih foto objav in nam ponuja drugačno izkušnjo upočasnjenega časa, ki ohranja praznino.