SobaZaGosteMaribor gostuje: Elie Mouhanna »Hotel sem biti dovolj dober zate«

25. 2. 2021 ob 18.00, raum AU

SobaZaGosteMaribor gostuje:
Elie Mouhanna »Hotel sem biti dovolj dober zate«

Vabimo te v galerijo raum AU v Slovenj Gradec, kjer bo gostovala razstava »Hotel sem biti dovolj dober zate« Elija Mouhanne, ki je v lanskem letu nastala v okviru našega rezidenčnega programa SobaZaGosteMaribor.

Elie Mouhanna se z deli umešča na široko področje tako poimenovane religije tehnologije, ki ne zadeva le dolge zgodovine kultiviranja narave – vključno z naravnim v človeku –, ampak tematiko preoblikovanja ali, bolje, širjenja človeških zmožnosti preko premagovanja njegovih naravnih ali kulturnih danosti. Tehnologija v tem primeru ni le sredstvo tvorbe kulture (pozunanjenje spomina v tehniki pisave in drugih oblik shranjevanja podatkov kot pogoj njegove medgeneracijske transmisije) in hkrati nekaj kar temelji na kulturnem znanju, tehnična proteza ali tehnični mediji namreč povratno vplivajo tudi na izvorno človekovo naravo in kulturo. Medijske tehnologije sicer izraščajo iz kulture, ampak delujejo kot avtonomne entitete, ki transcendirajo to isto človeško kulturo. Ni naključje, da tehnološki in znanstveni razvoj od srednjega veka dalje pogosto poganjajo težnje po približevanju človeka božjemu.

V razstavi Mouhanna preigrava tri ključna tematska polja, ki jih uokvirja omenjeno področje religije tehnologije. Prvič, vpliv medijskih tehnologij na medčloveško komunikacijo in intimnost, drugič, sorodnost statusa kože kot membrane, ki ločuje milje biološkega telesa in zunanjosti ter tehnologije kot človekovega sredstva pozunanjenja spomina in osvobajanja organov (primer orodij), hkrati pa umeščanje prakse oblačenja v to relacijo. Tretjič, razmerje in razlika med digitalnim in materialnim.

Elie Mouhanna

je bil rojen leta 1990, odrasel je v obmorskem mestu Sarba (Jounieh) v Libanonu, trenutno pa živi in deluje v Feytrounu (Libanon). Leta 2012 je magistriral iz grafičnega oblikovanja na Univerzi USEK, deluje kot multidisciplinarni umetnik, izdelovalec tekstila in pedagog. Na oddelku za modno oblikovanje Libanonske akademije vizualnih umetnosti (ALBA) poučuje pletenje in zgodovino tekstilnih tehnik.
Umetnost je zanj katarzična in osebna ali kolektivna potreba, ki izhaja iz občutka nujnosti, določenega s specifičnim kontekstom. Četudi njegova praksa izvira iz osebnega, osebnih izkušenj in osebnih arhivov, vedno – četudi implicitno – korespondira s kolektivnim. Tekom let so se v njegovi praksi izoblikovala ponavljajoče se teme, ki usmerjajo njegov raziskovalni interes: telo kot materija in figura ter relacija telesa do drugih (živih in neživih) bitij, prostora in časa; raznolike manifestacije jezika kot sredstva interaktivnosti; tehnika, razumljena kot sklop znanja in metod, ki telesom omogočajo delovanje.