Razstava: Tina Konec

kustosinja: Andreja Borin

S samostojno razstavo in najnovejšimi deli se v UGM Studiu predstavlja mlada akademska slikarka Tina Konec. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je magistrirala leta 2019, vendar je njen izraz izmojstren, kot da bi imela za seboj že dolgo ustvarjalno življenje. Navdih njenim delom je narava, natančneje drevesa, še natančneje iglavci. Na papir ali prosojni pavs papir polaga poteze s svinčnikom ali črnim tušem − počasi, v dolgem meditativnem procesu, eno ob drugo.

Umetnica z izjemno preprostimi likovnimi sredstvi ustvarja nadvse kompleksna dela, ki jih odlikuje tako senzibilnost kot tudi izredna prezenca. Čeprav se navdihuje pri najstarejšem možnem viru – naravi, so njene risbe povsem sodobne. Narave ne posnema dobesedno, temveč svoje »krošnje« sproščeno in intuitivno zgošča in razpušča v fino občutenem ritmu. V načinu umeščanja risbe v praznino papirja, v navidezni preprostosti, v skrajno zgoščenem izrazu in poetičnosti ponekod začutimo esenco, ki je značilna za umetnost Vzhoda. Risbe pogled gledalca usmerijo v krošnje in v nebo, kakor da so odprta vrata v nedoumljivo neskončnost. S pogledom potujemo po gostih temnih pokrajinah in posameznih drobnih poganjkih ter povsod srečujemo mir in popolnost.

Drevo je eno od osnovnih naravnih oblik, ki ponazarja most med zemljo, v kateri je zakoreninjeno, in krošnjo, ki sega k svetlobi. V simbolnem jeziku predstavlja povezanost vseh stvari v vesolju, most med materialno in duhovno naravo bivajočega. Je tudi simbol človeškega bivanja, razpetega med zemeljskim polom pestre, a trde realnosti in božanskim polom svobode duha, navdiha in ustvarjalnosti. Risbe Tine Konec izhajajo iz materialnega pola sveta (umetnica si v prvi fazi risanja pomaga tudi s fotografijo), vendar se v procesu ustvarjanja zgodi premik v presežno. Umetnici uspe združiti bistveno iz obeh polov in ustvariti prepoznavno in sugestivno celoto, ki k tihemu, meditativnemu popotovanju vabi tudi gledalca. V seriji risb z naslovom Sence umetnica dosega fokusirano in tiho prisotnost. Zanima jo neoprijemljivo, fluidno in izmuzljivo prehajanje med še obstoječim in že izginulim. Zdi se, da spremljamo premik enega pola v drugega, da smo v samem središču točke prehoda, ki je v resnici lahko odhod ali tudi prihod. Podobna razmerja raziskuje umetnica tudi v videodelu, ki ga tokrat prvič umešča na svojo razstavo.

Risbe in video Tine Konec na aktualni razstavi so nastajale v času zaprtja in izolacije zaradi epidemije, ko je umetnica živela in ustvarjala doma v Oplotnici. Povezana s pohorskim okoljem in domačimi iglavci, je ustvarila odprte, sugestivne podobe, v katerih lahko prepoznavamo številne mikro in makro oblike ali pojave: gube na dlaneh, vodne tokove, oblake, lase, meglice, fraktale, vesolje … Pravzaprav risbe Tine Konec ne govorijo (le) o iglavcih, temveč odstirajo pogled v tisto težko ubesedljivo naravo sveta, ki včasih kot zlato zrno poblisne v turbulentni reki sodobne umetnost − v nedoumljivi razpon bivajočega, ki sega od najglobljih korenin do najvišjih vej, šumečih v vetru svobode in navdiha.

Tina Konec je rojena leta 1992 v Mariboru. Leta 2015 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani pri profesorju Zmagu Lenárdiču. Na isti ustanovi je leta 2019 zaključila podiplomski študij slikarstva pod mentorstvom Tuga Šušnika in dr. Nadje Zgonik, trenutno pa je tam vpisana na doktorski študij humanistike in družboslovja. Za delo Kristalizacija v tehniki tuša na papirju je na 53. mednarodnem slikarskem ex-temporu v Piranu prejela najvišjo nagrado grand prix (2018), veliko nagrado pa je prejela tudi na ex-temporu v Grožnjanu (2018 in 2021). Je tudi prejemnica študentske Prešernove nagrade (2019). Živi in ustvarja v Ljubljani in Oplotnici.

Risbe na razstavi so delno nastale v okviru delovne štipendije, ki jo podeljuje Ministrstvo za kulturo.

Avtorji video dela Hommage so: Iztok Koren (glasba), Rožana Švara (montaža) in Tina Konec (koncept in snemanje)