Premiera 1 — 30. septembra 2020 na Malem odru
Premiera 2 — 1. oktobra 2020 na Malem odru
Premiera julija 2021 na Dubrovniškem poletnem festivalu

Mednarodni evropski projekt o beguncih, o temi, ki razdvaja svet

Uprizoritev Proslava v izvedbi Drame SNG Maribor je sestavni del mednarodnega koprodukcijskega projekta z naslovom Pristanišče sanjačev (Port of Dreamers), ki je pod okriljem Ustvarjalne Evrope potekal med letoma 2018 in 2020 na treh lokacijah (Maribor, Novi Sad in Dubrovnik), sofinancirala pa ga je Evropska komisija. Vsak od koprodukcijskih partnerjev je na temo migracij pripravil tudi samostojno gledališko uprizoritev.

Pred začetkom študija mariborske uprizoritve Proslava so v SNG Maribor (pod vodstvom Mojce Marič in Benjamina Virca) potekale izobraževalne in pogovorno-terapevtske delavnice, na katerih so sodelovali migranti različnih starosti, spola in izobrazbe, živeči v Mariboru, ki so v zadnjih letih prišli iz različnih nacionalnih in kulturnih okolij (Iran, Tunizija, Eritreja, Španija, Argentina, Rusija …). Na delavnicah je nastalo etnografsko-dokumentarno gradivo, ki je služilo za nastanek teksta naše
uprizoritve. Hrvaški dramatik Ivor Martinić se je med danim gradivom osredotočil na osebno pripoved iranskega političnega begunca Navida Fadaeeja Nazerja, sam pa je kot avtor dopisal uvodni del besedila (z naslovom Proslava, ki je kasneje postal tudi naslov uprizoritve). Z Navidom je Mojca Marič kot sodelavka projekta in moderatorka delavnic opravila obsežen polstrukturirani intervju ter ga v obliki dialogov podrobno zapisala (pri nastanku uprizoritve je kasneje sodelovala tudi kot prevajalka
in lektorica). Končno besedilo uprizoritve je izoblikovala skupina ustvarjalcev (režiser in igralci ter ostali umetniški sodelavci).

Vsebinsko-dramaturško izhodišče Proslave je Navidova resnična zgodba o begunski poti med Iranom in Slovenijo, ki se je dogajala poleti oz. jeseni 2015.

Ivor Martinić je Navidovo osebno zgodbo vstavil v širši kontekst dogajanja bruseljske visoke politike, povezane z begunsko-priseljeniško problematiko. Tako je nastala izrazito kontrastna dramaturška struktura, sestavljena iz dveh delov. Prek tega dualizma razkriva principe, kako današnja politika “upravlja naša življenja”. Martinić dramaturško spretno prikaže kolesje bruseljske politične birokracije, zlasti njeno dvoličnost, pri čemer radikalno ponazori razliko med tistim, kar politiki
govorijo in sprejemajo v obliki splošnih političnih deklaracij, in tistim, kar se dejansko dogaja na terenu.

Vzrok za dogajanje v prvem delu besedila je banalen: neki znani (slovenski) političarki se je zgodil “neljub jezikovni spodrsljaj”, ki pa je v časih “politične korektnosti”, ko je treba zelo paziti, kaj govoriš, lahko usoden, zato se je zanj prisiljena javno opravičiti. Na nekem političnem zasedanju, ko je govorila o reševanju migrantske problematike v nemščini, je namreč nevede uporabila znamenito Hitlerjevo sintagmo o “končni rešitvi” judovskega vprašanja (na način holokavsta). V ta namen
organizirajo priložnostno proslavo, ki naj bi izpričala njeno pripadnost humanih idejam in vrednotam evropske begunske politike.

V drugem delu besedila nas Martinić sooči z napovedano proslavo, namesto katere pa se pred nami odvije čustveno pretresljiva Navidova osebna pripoved o begunski poti iz Irana do Slovenije. Gre za dokumentarno realističen opis dogajanja, vse od začetkov protivladnih protestov v Iranu leta 2009, v katerih je Navid sodeloval kot politični aktivist, bil zaradi tega zaprt in mučen, dokler se po nekaj letih popolnoma brezizhodnega osebnega in družbenega položaj leta 2015 ni odločil za pobeg iz
države.

Iz te osebne in hkrati univerzalne situacije je gradil uprizoritveni koncept režiser Jan Krmelj, ki je na prvi vaji zastavil ekipi ustvarjalcev vprašanje: “Ali imaš pravico živeti drugje, če v tvoji državi nimaš osnovnih pogojev za življenje, divja vojna ali vlada tiranski politični režim?”