OTO RIMELE: AMBIENT SVETLOBE SENC

»Rimeletove slike ustvarjajo vtis, kot da se v njihovem nevidnem jedru nahaja žarišče, ki razpršuje prečiščeno in vzvišeno svetlobno senco preko odsevne beline stene v prostor.« (dr. Nataša Smolič)

avtor večpredstavnega projekta, likovnih del in zvokovne dimenzije Oto Rimele
avtor svetlobne mizanscene David Orešič
avtor akustične podobe Marko Jakopanec
strokovno besedilo dr. Nataša Smolič
tehnična podpora Lutkovno gledališče Maribor
produkcija Društvo ljubiteljev likovne, glasbene in besedne umetnosti

Oto Rimele je slikar, vizualni umetnik, avtor večpredstavnih prostorskih postavitev, glasbenik in univerzitetni profesor. Občinstvu se je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Kot glasbenik je deloval kot soustanovitelj, avtor glasbe in kitarist v skupini Lačni Franz (1979–1985) in kot kitarist v skupini Laibach (album Opus Dei). Je avtor sodobnih glasbenih kompozicij. Od leta 1997 poučuje slikanje in risbo na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, zdaj kot redni profesor.
Leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarsko razstavo Iluminacije.
V letu 2012 je izšla strokovna dvojezična monografija pod naslovom Oto Rimele: Duhovnost materialne odsotnosti / Spirituality of material absence. Avtor strokovne umestitve avtorja in njegovega dela je dr. Jure Mikuž.

http://www.otorimele.com/sl/
Ustvarjalna moč svetlobe
Spokojne, meditativne slike Ota Rimeleta so naselile cerkev nekdanjega Minoritskega samostana v Mariboru in priklicale v spomin prvotni namen stavbe kot prostora, v katerem naj človek najde duševni mir. Cerkev je sakralni pomen izgubila že konec 18. stoletja, »svetost« pa se ji je povrnila z arhitekturno obnovo in kulturnimi vsebinami, ki so namenjene vsem – nevernim in vernim. Rimeletove slike so vanjo vnesle svojevrstno blagost; gledalec jo začuti vedno, ko se zazre v njihovo površino in obarvani sijaj, ki jih obdaja.
Oblika Rimeletovih slik je praviloma sledila štirikotni zasnovi in šele znotraj slikovnega polja je slikar včasih ustvaril okrogel barvni sij. Zdaj pa nas sooča z obliko, ki jo sam imenuje krožna, vendar je osnovno obliko kroga »perspektivično« preoblikoval v ovalno, ali še bolje: v jajčasto ali mandljasto. Slike dajejo videz, kot da lebdijo, ožarjene s svetlobo zahajajočega sonca, kakršna je v srednjem veku padala skozi barvna stekla vitrajev. …
Asociativna moč jajca Rimeletovih del poudari tudi tekstura barvnega nanosa na sprednji slikovni površini. Ta je v nasprotju z njegovimi prejšnjimi svetlobnimi slikami bolj organskega videza, ustvarja učinek presevanja barvnih nanosov, kot bi iz beline napete površine zaznavali jedro, vsebino objekta, njegov impulz. Podobno kot orientalske luči v obliki jajc, pa vendar povsem drugače, osvetljujejo prostor tudi Rimeletovi ovalni objekti, ki ustvarjajo videz, kot da se nekje v njihovem bistvu, človeškim očem nevidno, nahaja svetlobni objekt, ki meče ter razpršuje svojo prečiščeno in vzvišeno svetlobo preko odsevne beline stene v prostor.
Dr. Nataša Smolič