V poetični predstavi Oh la la spoznamo življenje otroka, njegovo veselje in skrbi, srečo, raziskovanje in napake. Otroški zorni kot se razlikuje od odraslega realizma. Vsaka, še tako vsakdanja stvar je lahko trenutek za igro, trenutek, v katerem otrok pobegne v svoj svojevrstni svet domišljije. In tako vsakdanjik otroku postane zbor majhnih trenutkov, ki jih obarva po svoje. Lahko dobesedno, kot v prizoru, ko vse prebarvam na roza, ker tako pač hočem in ker tako pač mora biti. In ko ura bije,
vedno odbije pet, saj več kot do pet ne znam prešteti. In ni pomembno, če je pet zjutraj ali pet popoldan, ura je pet in to je dovolj. Ker se mi tako ali tako ne mudi in bom ostal v svojem sanjskem svetu še uro ali dve, čeprav starši jamrajo, da sem len. Ampak nisem len, morda malo počasen, ampak kaj, ko mi ima moja blazina, ki je v bistvu mehek oblak, toliko povedati. Otrok je pač v vsakem od nas.