Odnosi 4

9. avgust – 9. september 2023

Sodelujejo

Matija Brumen

Karmen Corak

Andrej (Andrea) Furlan

Nika Furlani

Jakob Jugovic

Arven Šakti Kralj

Maša Lancner

Boštjan Pucelj

Branimir Ritonja

Jadran Rusjan 

Jernej Skrt

Klemen Skubic

Nina Sotelšek

Kurator: Denis Volk

Odnosi 4

Vse naše življenje, življenjski prostor in okolje z živimi bitji predstavljajo odnosi. Brez njih ne bi obstajalo nič. Besedo odnos doživljamo kot takšno s številnimi pomeni in neštetimi primeri. S stališča današnje znanosti se (fizični) odnosi začnejo na nivoju atomov in končajo v neskončnem vesolju, nekaj podobno neskončnega je s 

humanističnega gledišča razumeti nefizične odnose.

Z našega zemeljskega stališča pa so odnosi v okolju, med živimi bitji, med vsem, kar obstaja in kar poznamo, v fizičnem smislu, interakcijah, sobivanju, komunikaciji, pri človeku v odnosu do sebe, drugih in do okolja, do naših zaznav, predstav, doživljanj, čustev, misli, načrtov, strahov, spominov, do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Odnosi predstavljajo nas in naš obstoj ter obstoj drugih glede na nas ali na druge ali drugo, na vse ostalo, kar nismo mi.

Odnosi so stališča, mnenja, perspektive, prognoze, videnja, analize, anomalije, nekaj, kar obstaja v fizičnem ali duhovnem smislu, nenazadnje je tudi sama odsotnost odnosov odnos. Odnosi so večna in nedokončana tema.

Na tokratni razstavi svoja videnja odnosov predstavlja 13 slovenskih fotografinj in fotografov: Karmen Corak, Nika Furlani, Andrej Furlan in Jakob Jugovic so iz zamejstva ali notranjosti Italije, ostali pa iz Slovenije: Matija Brumen, Maša Lancner, Boštjan Pucelj, Branimir Ritonja, Jadran Rusjan, Jernej Skrt, Klemen Skubic, Nina Sotelšek in Arven Šakti Kralj.

Nika Furlani svoje fotografsko raziskovanje usmerja na razmišljanje o sebi in na doživljanje sebe. V mislih lahko v trenutku izmenjamo nešteto slik in sebe občutimo na različne načine, saj naši občutki in koncentracija na naše čute trajajo le trenutek. Naše misli in pozornost se nenehno spreminjajo, preskakujejo in se izmenjujejo. Podobno kot v mislih poskuša Nika na fotografijo ujeti različna stanja same sebe, ki so hkrati odsevi fizičnega, telesnega in duševnega ali duhovnega.

Arven Šakti Kralj fotografije sestavlja (v pare) in jih postavlja v asociativen odnos – fotografije dekleta in fotografije rastlin, rož – ter, po lastnih besedah, izpostavlja žensko ter to, da se jo primerja z rožo, nežno in krhko, ki pa je hkrati močna in trdna, celo provokativna. Odraščajoče dekle je negotovo glede prihodnosti, svoje nove vloge, prepuščena je usodi ali naključju, kot roža (v zimi). Čeprav fotografije kažejo negibne črno-bele podobe, je resnica povsem drugačna.

Klemen Skubic za predogled natisne svoje fotografije z običajnim tiskalnikom; stranski produkt so črno-beli odtisi, ki mu po pregledu ostajajo skupaj s poskusnimi fotografijami. Mlajši otroci barvajo in pišejo po vsem, kar jim je pri roki, njegovi hčerki pa sta uporabili te delovne fotografije kot pobarvanke. Vsaka je s svojim barvanjem fotografij prispevala svojevrsten osebni »umetniški« poseg. Da fotograf svoje izločene fotografije, ki so jih obarvali njegovi otroci, želi razstaviti skupaj s svojimi dobrimi fotografijami, (ne)hote kaže in združuje njegov odnos do fotografije, igre in lastnih otrok. Poseg (otroka) z barvami iz reproduktivne fotografije naredi unikat.

Matija Brumen fotografira svoja nečaka že od njunega otroštva. Brata Marko in Ivo odraščata, zorita, se starata in spreminjata, a ohranjata bratski odnos, delita skupne trenutke in dogodke, nekateri so zabeleženi na fotografijah. Ta projekt v nastajanju je ne le biografski, ampak razkriva tudi sorodstveni odnos fotografa in vključenost v zabeležene trenutke skupnih dogodkov.

Boštjan Pucelj vstopa v intimni prostor posameznika, v njegov dom, ki ga deloma razkriva s posneto knjižno polico. Razkriva zgodovino in sedanjost tega stanovalca in njegove družine. Knjige so izbrali ali dobili posamezni družinski člani na podlagi svojih interesov v različnih obdobjih, najverjetneje, ko so knjige izšle, nekatere kasneje. Naslovi razkrivajo tematiko, usmerjajo v razmišljanje o poklicu ali interesih in prostočasnih aktivnostih. Svojo zgodbo nosi tudi sama knjižna polica.

Andrej Furlan je svoje fotografske motive Bejruta posnel s camero obscuro. Njihov izbor je vezal na spomin pripovedovalke. Pisateljica Rana Haf mu je opisovala svoje otroštvo in odraščanje v Bejrutu, spomine in dogodke na državljansko vojno, ki so usodno spremenili njeno rojstno mesto. V njej se je pod vplivom doživljanj in misli iz preteklosti oblikoval sedanji odnos do krajev in objektov v Bejrutu. Njeni spomini in misli so predstavljeni kot sestavni del njegovih fotografij.

Življenjsko okolje, to je obrobje mesta (Maribor), je tema, ki jo Branimir Ritonja raziskuje in beleži že 35 let. V njej izpostavlja spreminjanje narave v urbano območje, egoistične posege človeka vanjo, potrošništvo, brezobzirnost, kar je vse – gledano s filtri morale – nemoralno in neetično. V seriji so prizori v predmestju postavljenega cirkusa, s prikolicami in vso opremo ter (eksotičnimi) živalmi. Razmišljanje o ne tako oddaljenih dogodkih nas prizemlji z mislijo, kak cirkus politiki ustvarjajo za zaščito ali pridobitev nekih _ lastnih interesov in so za to pripravljeni žrtvovati skoraj vse, kar pripada družbi.

Maša Lancner je posnela rastline, sadike zelenjave, vzgojene v obraznih maskah. Obrazne maske so postale obvezen del našega življenja. Na začetku vsiljen tujek naše garderobe je postal vsakdanja nuja, ampak ne zato, ker bi si ga želeli kot modni dodatek. Posledica je vidna tudi v okolju, kjer so zavržene maske postale njegov sestavni del in hkrati ekološki problem, rastline pa se novemu okolju vedno prilagajajo.

Jernej Skrt razmišlja o nasprotju med temo in svetlobo, ki ga je v času pred pandemijo 2015–2020 vodila k nastanku serije fotografij Nočne poti. Sam pravi: »Ko si v temi, iščeš svetlobo.« To lahko razumemo dobesedno ali v prenesenem pomenu, saj vedno želimo nasprotno od tistega, kar imamo. Na fotografskih sprehodih je ujel trenutke, naključne podrobnosti v okolju, zabeležil takratno sedanjost in s tem tudi lastne občutke. Izbrane fotografije je kasneje, v času pandemije, združeval v kompozicije in s tem nakazal svoje razmišljanje o takratnem času, o katerem misli: »Takrat se je zdel tisti čas nenormalen, zdaj, v času pandemije, pa ga proglašamo za normalnega. Ob težavah, ko je čas za ukrepanje, to preložimo na prihodnost in v mislih iščemo tolažbo z vračanjem v idealizirano preteklost, ki je nasprotje realnosti, v kateri živimo.«

Jadran Rusjan, fotograf in dokumentarist dogodkov, je dober poznavalec Forme vive (Obalnih galerij Piran) v Luciji. Pogosto je priča tudi nastajanju skulptur. V svoji seriji Kamen in jaz poudarja podrobnosti kamna, ki so pogosto spregledane ali pa jih smatramo za defekt v kamnu in jih že zato ne želimo videti. Razkorak med tistim, kar je, in tistim, kar vidimo ali želimo videti, se v tej seriji zmanjšuje zaradi usmerjanja na te podrobnosti, hkrati pa se izpostavi sam razkorak.

Odsev okolice na gladki površini v prostoru, na površini predmeta, denimo kipa ali slike, ali odsev zunanje svetlobe, ki prehaja vitraž, kot osvetljena freska z žensko podobo … so samo dobri primeri, kaj vidimo. Fizikalni fenomen odboja svetlobe v funkcionalno oko omogoča, da vidimo. Kaj vidi, je odvisno od gledalca, njegovih interesov in pozornosti. S fotografijami odseva zunanje svetlobe na površini v notranjosti Karmen Corak približa motiv gledalcu in ga usmeri v to, kar je videla sama, a to naredi na tak način, da gledalca zavede in da si nato sam zastavlja vprašanja, pogosto tudi to, kaj sploh vidi. V tem dialogu s fotografinjo gledalec nenadoma ni več sam.

Jakob Jugovic v stereofotografijah prikazuje fizikalni fenomen loma svetlobe in združevanje slik para oči v eno prostorsko sliko. Bela svetloba se lomi na spektralne barve, fotograf pa podobo zreducira na posamezne komplementarne barve in nekatere natisne na isti podlagi. Gledalcu je ponujena posebna priložnost, da ploske podobe posameznih barv s pomočjo posebnih rdeče-zelenih očal razdeli na levo in desno, ki sta rdeča in modrozelena, možgani pa ju zopet združijo (v prostorsko sliko). Na fotografiji povečana muha pridobi doslej nevidne podrobnosti, ki lahko spremenijo doživljanje muhe. Tudi sicer podrobnosti spreminjajo doživljanje nečesa ali nekoga.

Nina Sotelšek izpostavlja hojo, ki jo lahko tolmačimo tudi kot čas, v katerem se pokažejo razhajanja med željami in izrečenim ter/ali dolžnostjo v odnosu matere in hčere. (Podobno je v drugih odnosih otroka in starša ali med osebami, ki so si blizu.) Če predpostavka, 

da je ta odnos dober, vključuje tudi dobro komunikacijo, se v njem vseeno pojavi konflikt dveh osebnosti, ki si iz raznih (osebnih) razlogov težko povesta vse, kar bi si želeli. Le prostovoljna »prisila« biti skupaj in izolacija od okolja, kot je denimo skupni pohod, včasih pa je tej podobno negovanje težko obolelega, omogoči udeleženima, da si povesta najgloblje misli in razgalita skrite občutke.

Nepredvidljivi dogodki, denimo epidemija covid-19, naravne nesreče in humanitarne krize, korenito posegajo v življenje sedanjega časa z omejitvami, s preusmeritvami naše pozornosti, spremenjenim načinom življenja in vplivom na okolje. Vplivajo tudi na umetnike in njihovo delo. Vzpostavljajo se novi odnosi, ki pa se nenehno spreminjajo. 

Denis Volk