Miha Kacafura – nimfe našega časa

Akt ima eno od najdaljših ikonografskih sledi, njegov razvoj pa je neločljivo povezan s človeškim pojmovanjem lepote. Od preprostega prikaza izgleda človeškega telesa brez implikacij seksualnosti, kipcev, ki so služili kot prikaz plodnosti, do čaščenja lepote telesa, je akt preživel že mnogo transformacij in postal ključen umetniški motiv. Le Maja desnuda je bila zaradi njene eksplicitnosti skrita v zasebnem kabinetu, medtem ko je Goya naslikal še eno, oblečeno različico portreta, ki je bila bolj primerna za javnost. Različice Sramežljive Venere, pogled na žensko, ki skromno skuša zakriti svoje telo, so ohranile svojo popularnost skozi stoletja. A kaj je na ženskem telesu vzbujalo inklinacijo, da je sprejeto le, če je skrito ali se sramuje samega sebe?

Telo ženske je redko predstavljeno, ne da bi bilo erotično, ko pa je, četudi z željo in s soglasjem ženske, je prepogosto označeno za sramotno. Oba načina dojemanja in ustvarjanja akta sta torej, do neke mere, obsojena na javno nestrinjanje. Ženskam se dnevno sporoča, da morajo ostati sramežljive, zadržane in skromne, njihovo telo pa je zares čaščeno šele, ko ga lahko dojemamo kot nosilca novega človeškega življenja. Akt in zavestna odločitev ženske, da je fotografirana gola, sta v vsakem primeru politična drža, če se tega ženska in gledalec zavedata ali ne. Golo žensko telo in čaščenje lepote le-tega v vsaki obliki, sta načina, da ženska zavrne dolgoletno ponotranjanje lepotnih in družbenih standardov in obeleži svoje mesto v svetu. Nimfe, polbožanska bitja v človeški podobi, upodobljene kot prelepe ženske, povezujemo z naravo, kjer bi naj tudi prebivale. Njihov dom je vse kar diha, živi, zavedajo se, da so ključen del narave in njena mojstrovina, ob tem pa tudi ponosno lastijo svoje golo telo.

Zadnja leta so bila zaznamovana s širjenjem pozitivnega odnosa do telesa, z de-objektifikacijo ženske in opolnomočenjem ženske, ki želi izraziti svojo seksualnost. Na fotografiji Mihe Kacafure akt ni omejen na le eno od teh kategorij. Črno-bele fotografije prikazujejo žensko telo v točno določeni pozi. Na prav vsaki fotografiji pa lahko najdemo dokaze, da je ženska tista, ki fotografijo obvladuje, in v svoji pozi čuti tako moč kot tudi svobodo, da izrazi svojo ranljivost. Nežen objem preko hrbta izraža njeno ljubezen do sebe in svojega telesa, takšnega kot je.  Fotografije torej niso orientirane le na estetsko vrednost, temveč so poskus normalizacije telesa v vseh njegovih oblikah, in prostor, kjer lahko ženski modeli izpostavijo in raziskujejo izraz telesa in karakterja. Svetloba in senca sta glavni orodji, s katerima fotograf oriše motive in izpostavi vse karakteristike svojega modela. Cilj ni, da bi telo izgledalo popolno, le iskreno. Če smo na Berninijevem kipu vedno občudovali, kako realistično se Hadovi prsti zarijejo v mehko telo Perzefone, smo pogosto veliko bolj nezmožni ceniti človeškost človeškega telesa. Kako se koža spreminja skozi leta, kako raznolike oblike zavzamejo linije oziroma konture človeškega telesa – torza,  na vsaki posamezni ženski. Fotografiranje žensk, ki niso profesionalni modeli, nudi vpogled v raznolikost človeka, razbije škodljiv ideal, ki nam je predstavljen skozi lepoto v kalupu, ki smo je vajeni iz množičnih medijev. Fotografije poudarjajo, da imajo vsa ženska telesa svojstveno žensko linijo, s katero izžarevajo privlačnost, ta pa ni definirana z lepotnimi trendi, ki zaradi kapitalističnega marketinga zahtevajo konstantno spreminjanje ženskega telesa, da bi pristajalo v trenutno popularen kalup. Miha Kacafura pri svojih fotografijah ne dopušča stereotipnega pogleda moškega na žensko, temveč priorizira ženski izraz in sprejemanje ter občudovanje telesa v vseh oblikah, to pa stori skozi premišljen, niansiran in raznolik pristop h kompoziciji, svetlobi in k vsakemu posameznemu modelu.