EMOTIVCI

Ob pozornem opazovanju sodobne družbe in njenih produktov bi lahko rekli, da živimo v post-čustvenem času. Kot družba smo čustva potisnili na obrobje prioritet. Videna so kot nekaj, kar je sicer nujen del življenja, a njihovo izkazovanje in neposredno izražanje (v življenju in umetnosti) je v mnogih primerih videno kot neolikano in manjvredno. Dnevi baročne patetike so mimo, prav tako romantične upodobitve človeškega čustvovanja v naravi – tudi mediji nas morajo redno opominjati, da je
legitimno doživljati celoten čustveni spekter in da so naše reakcije normalne, saj se je skozi leta to de-normaliziralo do te mere, da povsem običajne izraze psihološkega doživljanja dojemamo kot sramotne. Razumljivo je, da se je s spremembo mentalitete spremenila tudi umetnost. Dadaisti so zavračali kakršenkoli pomen in interpretacijo, se oddaljili od nagovarjanja skozi emotivnost, abstraktna umetnost je čustva iz figuralnih upodobitev spremenila v čustvene geste – predvsem pri abstraktnem
ekspresionizmu in “action painting”. Sodobna umetnost pogosto teži k izražanju skozi zakrite, neočitne upodobitve, pospremljene s teoretičnimi koncepti, figuralika je v trenutnem obdobju najdena redkeje. Medtem ko je vsako od omenjenih gibanj pomembno in je nedvomno ustvarilo kvalitetna dela, ki so doprinesla k razvoju likovnih praks, se nam vseeno lahko poraja vprašanje, ali smo se namerno distancirali od direktnih upodobitev čustev in splošnega človeškega doživljanja, ker smo se v obdobju,
ki od nas zahteva konstantno racionalnost in preračunljivost, namerno distancirali tudi od čustev samih?

Jelena Grgić z razstavo Emotivci predstavlja serijo, ki v celoti obsega več kot šesto monokromnih risb in slik. Čeprav na vseh vidimo obraze, ne gre za portrete, umetnica ustvarja študije človeških značajev in izrisuje izraze primarnih ter sekundarnih čustev. Umetniška dela so minimalistična, ustvarjena le z nekaj potezami, ekspresija pa je ustvarjena prek premišljene uporabe različnih tehnik in variiranja v stilu nanašanja. Obrazi niso poimenovani s prikazanim stanjem,
gledalec mora intuitivno prepoznati upodobljeno čustvo in s tem preizkusiti lastno introspekcijo ter čustveno odprtost, ko se delom manjšega formata tudi fizično približa in dovoli, da podobe z njim komunicirajo direktno. Enotnost sloga z manjšimi variacijami in nizanje večjega števila manjših likovnih del nas obda s podobami ljudi, ki necenzurirano izkazujejo svoje čustveno stanje in v galerijskem prostoru ustvari družbo, v kateri lahko brez zadržka čutimo, prepoznavamo čustva drugih in
iskreno procesiramo videno in doživljeno.

Marta Jungwrith je o svojih slikah, osnovanih na gestikularnih linijah rekla: “Moja slikovna resničnost je nabita s strastjo, jezikom povezanim s telesom, dinamičnim gibanjem.” in s tem povzela tudi namen gestikularnega gibanja abstraktnega ekspresionizma, ki je temeljilo na podzavesti in intuiciji. Samemu slikanju, temeljenemu na hitrih potezah, bi lahko sledili tudi v čase zgodnjega Zen budizma, ki je znan tudi po monokromnih risbah s črnilom, ki so jih menihi slikali na hiter in evokativen
način, da bi izrazili in upodobili svoja osebna prepričanja in vrednote. Iz tega lahko povzamemo, da smo ljudje od nekdaj povezovali manj detajlirano ustvarjanje z višjo stopnjo emocionalne avtentičnosti in prepričljivosti, kar pa ne izključuje nujno figuralnih upodobitev. Jelena Grgić s svojim ustvarjanjem združuje vse omenjene principe.

Slike, ki prikazujejo žalost, strah, tesnobo, se pogosto razlivajo čez papir in komunicirajo le skozi nakazane oblike v črni in sivi ter ustvarjajo skorajšnje abstrakcije, ki sovpadajo s čustvenimi pojmi, ki so sami po sebi abstraktni in neobvladljivi. Bolj detajlirane risbe poudarjajo oči, obrvi in usta, ki služijo kot glavni ekspresivni deli obraza. Umetnica obraze slika od blizu, z abstrahirano figuraliko, ki človeka sooča s samim sabo kot tudi s človeškim soobstojem. Serija Emotivci se z
neposrednim, figuralnim in preprostim konceptom izogne pretiranemu patosu in očitnosti ter v pretirano apatično ozračje trenutnega obdobja na izviren način vnaša zvestobo temu, kar je primarno človeško.

 Sara Nuša Golob Grabner