Kdaj resničnost postane (še bolj) resnična? Če bi me kdo vprašal par dni nazaj, bi se ravnodušno nasmejala in ga čudno pogledala. Kakšna resničnost? Saj živim, obstajam, se zavedam.
Občutek je bil točno tak kot na vlaku smrti. Najprej samo navdušenje in rahel adrenalin zaradi pričakovanja. Ob priklenitvi na stol pa globok vdih, pozitivna nestrpnost in golo pričakovanje. Ob zatemnitvi in takojšnjemu prižigu luči na odru ob začetku predstave pa nekontroliran zdrs v nepričakovano pričakovanost.
Predstava deTerminirani je terminirala naš čas za dobrih 30 minut. Paradoksalno sožitje gibanja štirih predanih teles, kaos družbe na platnu in nenadzorovana moč besed. Na koncu še (na videz) navaden človek, ki v temi sedeč vse ogleduje, opazuje in ocenjuje – Komisija.
Začelo se je na začetku – s pisateljem, ki je ustvaril svoje like, z govorcem, ki nagovarja publiko in njegove največje privržence, z ustvarjalcem, kiz grobimi prijemi nenehno poustvarja svoje kreacije in diktatorjem, ki kontrolira življenja. Stvarnik, če hočete. Bog. Da, prvovrsten Rene Puhar je bil vse v enem in hkrati. Hladen in tankočuten do svojih kreacij, ki so kakor v zaporu ždele vsaka v svojem prostoru. Sarkastično prizanesljiv nam, komisiji in vedno z dobro mero hladne resnice, ki nam je ves čas bolščala v oči.
Njena neusmiljenost je bila kreacija tako nežna in dobrodušna. Igrivo in nedolžno poigravanje s peskom jo je gnalo skozi spomine iz otroštva in ji vlivalo neusahnjeno upanje in iskanje ljudi v boljšem jutri. Za vedno izgubljena v sanjskem. Ni čutila niti grobosti peska, le njegovo mehkobo. Igranje z neznancem je bilo nezaupljivo, nekoliko prestrašeno – vse do dotika rok in pogleda v oči. Zdaj si zaupava – kako malo je potrebno, da se navežemo en na drugega. Iskrivost in sreča – vse do delitve na eno in drugo stran. To je tvoje, to je moje. Tu je črta. Do sem ti je dovoljeno. Ločnica– lahko sem prijazna, a obstaja limit. Takrat odidi in me pusti v sanjskem. Amy Anne Kennedy je igro, kjer soji luči vedno dodajo svojo težo, naredila otročje lahko.
Kreacija, ki je okrog sebe postavila zidove, ker živi v strahu. Ko stopi ven, se ozre po hodniku. Edina realnost so raje postali zidovi in njena ujetost. Nezaupljivo tipanje sten in ples trpljenja ter nemočiv osamljenosti. Brez stika s kakršnokoli dušo. Bojimo se neznanega. Zato raje bodimo sami? Ali gre zgolj za cono konformizma? Raje doma in na kavču, kot da odkrivamo svet. Lahko se spotaknemo in pademo. Ali je to vse, kar premore človek 21. stoletja? Nova zvrst kreativnosti 21. stoletja? Nuša Solar tako prepričljiva v svoji samosti.
»/…/ KAJ VERJAMETE? V VSE DVOMITE! TO SO MOJE KREACIJE, DRAGA KOMISIJA! TO SO VAŠE KREACIJE! VSE SKOZI POTUJEJO, MIRUJEJO – NAPREJ, NAZAJ. IN SPET! IN SPET! IN SPET! OMEJENO V NEOMEJENEM ČASU!«
Lepotica, ki ne prenese svojega pogleda v ogledalu in ki ji hrana zaustavlja apetit. Njena popolnost je nepopolna, privezana na vrvi in zvezana z njihovo črnino, ki ji ne more ubežati. Izvrstna Ana Germ se bori in vleče vrvi, a ne pride nikamor. Vrvi so ji postale domače. Ujetost v lastni ujetosti. Napenja vse mišice in daje vse od sebe, da se reši črnine.
Uspešnež, ki je (za)gledan vase. Matematični genij. Bogat in dobrodelen. Ogledalo je srce njegovega življenja. Ogleduje se znova in znova, a njegovi prijatelji vidijo nasprotni odsev. Vse imaš! Vse! Pa ne vidiš! Gledaš in ne vidiš! Ne uvidiš. Imaš in ne znaš ceniti! Tragedija vseh tragedij. Špegl in buljenje v lasten ksiht, ki dan za dnem ostaja enak. To. Tako čutno zaigrano, da te skoraj posrka v lasten odsev – Jure Masten.
A realnost ne prizanaša. Niti njihov Stvarnik. Naš Stvarnik. Se še vedno ne vidite? Kje ste? Plavate v nenehnem razmišljanju v obvladljivem kaosu dogajanja? Ja, potem se še enkrat poglejte.
Ogledalo se obrne. Naravnost h kopiranim originalom, kvazi kreacijam. K nam. H Komisiji. BAM!
Ultimativni korak, ki predstavi doda piko na i. Radostno in z užitkom privošči udarec. Močan. Vrtoglavo hiter. Udari nas nepripravljene.
Edina božajoča realnost se zdi kaos družbe z njenim rapidnim gibanjem. Pohvale za slovenski komad Nikolovskega (Sanju sm). Video spne v celoto, vendar napram predstavi nam na pladnju ponudi vse odgovore. Naslednjič morda alternativa? Mirko – Moj manifest?
»/…/ DIKTIRANJE S KONTRADIKTORNOSTJO! Realne v domišljiji. Uživajoče v trpljenju. KREACIJE! V TEJ POPOLNI NEPOPOLNOSTI JIH RAZPOREJAM TAKO, DA SE RAZPOREJAJO SAME. Iščejo mir v nemiru. Srečo v nesreči.«
In na koncu škarje, vrv, butanje ob tla, silovito sikanje, povečevanje jakosti glasu – nadzor. Vklop in izklop. »On demand.« Komaj se uprejo, že padejo. Na tleh, skrušeni in utrujeni, se skušajo pobrati. Počasi, kot da bi bili zlomljeni in bi ob vsakem premiku začutili bolečino in zato ponovno padli. Po svoje jo so. Izraženo tudi s preprosto kratko vinsko rdečo oblekco s čistimi linijami – sanjaško; dolgo belo majico, ki prikazuje predajo med štirimi stenami, a z nekaj črnimi črtami, ki pomenijo ostrino in ščepec poguma za vstop na hodnik; ovito v črnino in bež torzom s prepletenimi črnimi črtami, ki se podajo k vrvem in sovpadajo z ujetostjo; belo srajco, bahaško razprto in črnimi hlačami za eleganco. V nulo, Suzana Rengeo!
Bahaški, sanjaški, ujeti, privezani – naša svoboda se giblje v omejenosti socialnega okvirja. V okvirju Stvarnika. Ko je predstave konec, se kot lutke mlahavo spustimo v poklon. Z odtisi okvirja in izžeti, pa vendar srečni, ker smo našli vsaj košček sebe ali nekaj kar smo si vzeli za svoje.
Že Shakespeare je zapisal: »Ves svet je oder in moški in ženske zgolj igralci: nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge.«
Predstava z moralnim mačkom. Predstava, ki prav zato zasluži večje priznanje in pozornost. Na kakšnem večjem odru in, predvsem, z več Komisije.
