rekreacija

Dan je prelep, da bi ga preživela za hladnimi zidovi male sobe. Topli sončni žarki me vabijo v svojo igrivo družbo in temu se res težko uprem. Veselo pohajkujem po mestnih ulicah in nezavedno iščem prostor za popoldansko kavo. Pač imam takšno navado. Nisem neka huda kofetarica, a pitje kave mi predstavlja čas, ki ga največkrat preživim sama s sabo, čeprav v družbi. Ok. Tole se je zdaj malo čudno bere, pa dobro. Mislite si, kar si hočete. Dan je prelep, da bi mi to kvarilo razpoloženje. Iščem torej prostor za kofetkanje. 

Mislim na kavarne, v katere običajno zaidem. V tem času bi lahko bile precej zasedene. Ne želim sedeti notri, saj sem iz enakega razloga odšla iz stanovanja. Gledam po kavarniških terasah v centru mesta. Vse so prav lepo napolnjene s pisano družbo ljudi. Tu in tam se še najde kakšna prosta mizica, a danes se mi ne da biti v družbi tolikih ljudi. Grem dalje. Proti Lentu. Tam sem najraje. Pot me zanese proti rondoju in potem namesto po stopnicah navdol, prečkam Stari most. Strmim v bleščečo svetlobo, ki odseva z gladine reke Drave. Pogled zaradi silne svetlobe usmerim dol. V vrbo, ki je z vsakim dnem bolj zelena. In v laboda, ki neutrudno plava proti toku za drobtinico kruha, ki jo je razposajeni otrok vrgel v vodo. 

In že sem na drugi strani mostu. Tam, kjer zaradi visokih stavb, sonce ne more doseči ulice. Ulice, ki jih prehodim vsaj dvakrat na teden. Dvakrat ob ponedeljkih in dvakrat ob četrtkih. Včasih kar zdrvim skozi in sploh ne opazim, kaj se tam nahaja. Razen avtobusne postaje pri UKC-ju, kjer mi avtobus vsakič znova odpelje izpred nosa. 

Pa je na Ljubljanski še kaj več kot le avtobusna postaja? Ja. Zraven je pekarna. To vem, ker se v njej občasno ustavim in si privoščim kakšno sladko pregreho. A danes mi ni do sladkarij. Želim si kavo. Zelo. Zato se namenim dalje. Toda le za korak ali dva. Hipoma se ustavim. Tak. V trenutku. Pogledam v notranjost prostora, ki je pritegnil moj pogled. Naredim korak ali dva nazaj do vrat in vstopim. Na levi je pekarna, na desni kavarna. 

Kavarna čisto po mojem okusu oz. z okusom moje najljubše kave. Poiščem prostor ob oknu, kjer se sončni žarki še trudijo prebiti izza dreves sosednjega parka. Čakam na svojo skodelico kave. Vroče. Črne. Grenke. Vonj po kavi premami moje čute in se poigrava z mojimi mislimi. Obstajava samo jaz in kava. Požirek za požirkom. Čisto počasi. Čutim, kako mi topla tekočina greje telo. Sprošča mišice. Vznemirja ritem srca. Vonj me v mislih popelje na neskončne plantaže kave. K visokim slapovom črno obarvane vode, ki teče v nevidno globino. Iz globokih misli me prebudi nenavadno rohnenje. Očitno si je še nekdo zaželel skodelico kave, saj je kavni avtomat prav veselo mlel zrnca črne omame. 

Ne vem, koliko časa je minilo, a sonce je le še medlo svetilo. Odložim prazno skodelico in se zazrem v poslikano steno na drugi strani prostora. Ja. Moram se vrniti nazaj na drugo stran. Iz Evrope nazaj na Glavni trg. 

Sošolec Jean Patrick je medije pred kratkim opisal: »Mediji so sredstva za manipuliranje možganov malih ljudi, ki se ukvarjajo z velikimi stvarmi.«

Najbrž ima kar prav. Razmišljam… Kaj bi se zgodilo, če medijev v današnjem času ne bi bilo? Predstavljajte si življenje brez interneta, ki danes igra vlogo najpopularnejšega medija. Jaz si ga ne morem. Še moji starši, ki so mladostna leta preživeli brez brskanja po spletu,  si preklemano težko predstavljajo dan brez »kište«, ki oddaja internetni signal. 

Moji vrstniki kot medij tretirajo zgolj televizijo in internet, ki čedalje bolj izpodrivata radio in časopis. Priznam, da radio poslušam samo v avtu. No ja, včasih spremljam tekme NK Maribora, ko doma ni bodisi mene bodisi televizijskega prenosa. Prav tako si življenja ne znam predstavljati brez Ekipe.  Ni šolskega dne, ki se ne bi začel z jutranjim irskim kapučinom in branjem sveže napisanih člankov iz edinega slovenskega športnega dnevnika.  Koliko ljudi v odmoru na II. gimnaziji bere Večer, Delo in ostale časopise? Preštejem jih lahko na prste ene roke. 

Ko potujem v tujino, kjer ne morem brati svojega priljubljenega cajtnga, mi je najtežje. Ni panike, če potujem na Hrvaško, kupim Sportske novosti in problem je rešen. Kaj pa bi naj naredil lani, ko smo s starši odšli na počitnice v Turčijo? Sicer nimajo tistih »švasanih« črk kot v Tuniziji (kjer sem bil leto poprej), vendar razen slik in številk ne razumeš praktično ničesar.  Deset dni sem preživljal hude muke. Olajševalna okoliščina so bile internetne novice. 

Kaj pa naj rečem ob tem, da sem pred dvema letoma na pobudo prijatelja obiskal VIRC Poreč? Vse lepo in prav, ampak mobilne telefone smo lahko uporabljali zgolj eno uro na dan!  Posledično skoraj nič fuzbala, rezultatov, aktualnih novic, kaj šele ogledov neposrednih prenosov tekem. V trgovino smo lahko šli vsaki tretji dan, tako, da niti Sportskih nisem mogel kupovati redno. No, tega, da sem vsak dan na skrivaj plaval do trgovine ponj, ni vedel nihče. Najbolj pa me je zmotilo , da so se ne samo otroci, temveč tudi nekateri mentorji iz tega, da prebiram časopis, norčevali : »’Lej ga, ovega muteca, ko bere Sportske, kol’ko si ti star 80 al’ kaj hahaha? 

Takšnega odnosa, sicer redkih posameznikov, sem deležen še danes. Včasih sem se sekiral. Venomer sem se ob takšnih posmehovanjih spraševal, ali sem res tako staromoden, da berem časopis. Zdaj, ko sem že malce odrasel, pa se na takšne oziroma podobne opazke enostavno požvižgam. Zame je to pač najpristnejša oblika medija in tako bo najverjetneje tudi ostalo.

Mentor zdaj stoji za mano, da ga nekaj sekund ne vidim ne na moji levi ne na moji desni. Tik za hrbtom mi stoji, da na tilniku skoraj čutim njegovo sapo in kar zamišljam si, kako gleda na svoj Ipad z ven pomoljenim jezikom. Zdaj bom na vrsti. In res, na za moje kriterije moderni tehnološki napravi, mi zdaj pomoli tekst direktno pred nos, da v prvem trenutku vidim samo prvi dve vrstici – boldan naslov in moje ime. Primem tehnološko čudo v roke ter parkrat mehansko zaskrolam gor in dol po zaslonu na dotik, ne da bi premeril dolžino teksta; le kot vsakemu zavednemu Slovencu mi pred javnim nastopom vedno postane malenkost nerodno. 

Tako zdaj v konferenčni sobi Mladinskega kulturnega centra (MKC) glasno berem dotični tekst. Ki sem ga napisal za vas, dragi bralci, in ekskluzivno za vas za vas, dragi sodelavničarji Monika, Jan, Urša, Luka, Špela, Tonja Maša, Peter in Mentor. To je namreč tekst o nas. O delavnici (Re)Kreacija. V tem trenutku me vsi v sobi zagotovovo poslušate brez običajnega presedanja, šmrkanja ali grizenja nohtov. Čista tišina. In moj tekst. Berem in sanjam, kako si bom po koncu branja prislužil velik aplavz. „Zaradi ideje, ki je pritegnila našo pozornost. In ker je res dober,“ bo rekel Mentor. „Fucking awesome!“ bo vse, kar bo po prebranem ostalo zapisano na tabli.

Ta tekst ne bo najbolj klikan, a bo zagotovo ostal zapisan v zgodovino kot najbolj poslušan tekst na delavnici. Pa ne le to: bo tudi idealen uvod v knjigo, ki bo izšla po koncu (Re)Kreacije oziroma po zaključku prve sezone, sestavljene iz tretjin – jesenske, zimske in pomladanske. Ko bomo poleti izbirali tekste za knjigo prve sezone delavnice in ko bo vsak od delavničarjev vanjo prispeval nekaj tekstov, bo jasno, da je ta bil eden najboljših. In da je delavnica neverjetno uspela, saj bomo vsi delavničarji postali želeni kolumnisti, recenzenti ipd. slovenskih dnevnikov in revij. Prevajali nas bodo v italijanščino. MKC se bo tolkel po prsih, da je delavnico financiral. Knjiga s tem uvodnikom se bo prodala v več tisoč izvodih. 

Najbolj genialna ideja v sami zasnovi delavnice je glasno branje teksta. Le kdo bi namreč želel napisati polovičen tekst, ki bi ga potem moral glasno prebrati pred vsemi. Borut Pahor je rekel, da raje uro manj spi, da se lahko pripravlja na polmaraton; delavničarji zato raje uro manj spimo, kot da bi se ob glasnem branju preveč blamirali drug pred drugimi. In če je tekst dober, dobiš aplavz. Spet ti postane malo nerodno, a hočeš spet. Zato hodiš. Vsak teden. Dvakrat. Po dve uri. Od petih do sedmih. S kratko pauzico za čik za najmlajšo med delavničarkami. 

Še vedno čista tišina v sobi. Vsi poslušajo. Vsi poslušate. Pesem in moj glas. Še najmlajši delavničar nasproti mene, ki je svoj prispevek že prebral in bi lahko zdaj v miru do sedmih, ko se delavnica konča, mislil na svoje sošolke, sedi zdaj čisto tiho na robu stola in se navznoter potiho krohota, ko ga omenjam. Še Mentor zdaj samo začudeno opazuje disciplino v sobi. „Tekst je zagotovo ratal,“ si mislim, ko ne slišim nikogar niti pisniti. 

Koncept delavnice je enostaven. Je hitra dvojna podaja, ki funkcionira. Na (Re)Kreacijiberemo in poslušamo tekste, potem po tekstu debatiramo, kaj je bilo dobro in kaj ne. Mentor pove, katera beseda v tekstu je še posebej zapalila in kaj bi lahko bilo bolje. Kakšen bi lahko bil naslov, ki bi bolj pritegnil. Na začetku imamo kratek slovnični kotiček, po tekstih pa se pogovarjamo, o čem bomo pisali naslednji teden. Včasih naše branje mentor nadgradi s kakšnim multimedijskim dodatkom – vgasne luč, odpre okno ali zarola kak komad (zdaj je zavrtel pesem, ki jo poslušam v trenutku pisanja – A bullet in your head, Rage Against the Machine). 

Tekst, ki ga zdaj berem, bo nato Igor čez nekaj dni javno objavil na portalu Novi Maribor – Maribor is the Future. Internetni bralci boste nanj kliknili okoli tristokrat. Nato bo pozabljen. Nikoli ga ne bo nihče več prebral. Toliko truda za tristo klikov, sto branj in pet minut pozornosti. Zdaj mi je tudi že jasno, da tekst ne bo tako odmeven, kot sem upalna začetku. Da ne bo postal uvodnik v knjigo. Da ni tako dober. 

Glasno branje se izteka in delavničarji ste si oddahnili, da o vas nisem zapisal kaj, kar ni za javnost. Mentor že stoji pri tabli, da nanjo ne bo napisal „fucking awesome“ in čez pol ure bom že pešačil proti centru, kot da se ni nikoli nič zgodilo. Kot da se nikoli sploh nič ne zgodi. In se prepričeval, da sem s tekstom dosegel vsaj osnovni namen – med branjem sem pritegnil popolno pozornost vseh prisotnih. In da je to bil najbolj poslušan tekst delavnice v zgodovini. 

En, dva, tri, dva, dva, tri. Dvakrat naprej, obrat. Ona pod roko, on pod roko. Angleški, dunajski. Ona pade. Kaj je meni spet b’lo tega treba? Ja. Saj se ne spomnim točno, kako je prišlo do tega. Mislim, da sem enkrat bil pod vplivom dedijevega belega, ko je imela sestra na obisku sošolke in sem dejal, da pač ja, bom te plesal. Saj takrat, vem, sem si želel. Tudi kasneje. Ker je fora. It’ malo nazaj, pogledat, kako pa je ta nova generacija. Bodo isto plesali? Kako je nasploh na šoli. Pa spet videt bivše profesorje in pa nekaj bivših sošolcev, ki bodo mogoče na maturantskem.

Edino vaje. To pa ne. Vsak petek ob treh. Ma daj, komu se da? Niti pravim maturantom, kaj šele meni, zunanjemu plesalcu. Okej. Saj problem je priti tja in začeti in bla, bla, bla. Ko smo enkrat začeli, je šlo. In itak sem se potem veselil samega plesa.

Petek. Peti februar. Ob pol petih smo že morali biti tam, kao generalka. Čeprav bi lahko komot prišel skoraj dve uri kasneje, ker nismo delali nič. Niti pili ne. Potem, po generalki, pa smo se že morali vreči v obleke, kar je bilo več kot eno uro pred začetkom, ker so potem zaklenili garderobe in spet bla, bla, bla.

Dobro. Začenja se. Čisto skulirano in trezno smo naredili tiste prve korake na plesišču. V prvem delu te, klasične plese. Skoraj brez napak. Bravo soplesalka Jana! Nato pavzica, predjed, tri deci belega. Okej. Drugi del. Hopa-copa. Gremo malo hitreje. Salsa, samba, ča-ča-ča, neka kavbojska polka, pa vse do sester. Laaaahkooo ti podariiiim samo ljubeeeezen.  [na to se še vedno pleše?;) opomba mentorja]. Tukaj pa že dosti, dosti bolj sproščeno. Zato sva parkrat tudi zajebala. Saj nisva bila edina. Pa še vseeno nam je že bilo. Ker. Hica. Tak’ da smo komaj čakali, da se lahko začnemo hladiti ob pijači.

Seveda še prvo večerja. Čeprav nisem bil lačen. Spomnim se, da tudi na svojem maturantskem nisem bil, ampak mi je familija toplo priporočala, da vržem v sebe še kaj drugega kot le vino. Saj ni bilo nobene razlike. Mogoče bi brez hrane manj bruhal. Vseeno sem nekaj pojedel, potem pa hitro zapustil našo mizo. Namreč na plesu je bil moj bivši sošolec Jon. Šel sem do njegove mize, da kako rečeva, čeprav se itak še redno druživa, tak’ da ni bilo nekega pretiranega obujanja spominov. Je pa hitro padla odločitev, da greva s svojim litrom tja, v predsobo dvorane ali kaj pač to je. Tja, sama, za tiste fine visoke mizice.

Pijema liter. Vmes se nama tu pa tam kdo priključi. Pa novi liter. Spet novi. Uf. Potem sem iz čistega prešaltal na špricar, ker nisem več mogel. Špricar pa je lepo tekel dalje. Potem pa še za tisti pravi šank. Z nekaj profesorji. Na jegra, borovničke. Smo udarili par debat, nato pa na plesišče. Pojma nimam, kaka muzika je bila, čeprav se mi nekak’ zdi, da sem si ful pel Đurđevdan. Mogoče pa res. Vem pa, da smo fejst plesali. Bolj kot na tistem uradnem delu. In da smo vmes, na plesišču, fajn žlempali liter po liter.

Kako se je končalo, niti ne vem točno. Sem se pa počutil, kot da sem jaz imel maturantski ples. Kot da sem jaz bil maturant. Ker če zdaj pogledam nazaj – ni bilo skoraj nič drugače, kot na mojem. Še preveč, že skoraj strašno podobno je bilo vse skupaj. In je bila fajn izkušnja. Tak’ da če bom lahko še enkrat plesal, sigurno ne bom okleval. In tudi vi, če imate šanso, ajde, idite plesat na maturantskega. Ker boste spet maturanti.

Jupi, pust! Veselim se ga že celo večnost, saj se že dolgo nisem v nič namaskirala. Pa četudi sem se, je bilo obupno. Nazadnje je bilo še v osnovni šoli, ko sem si lase pobarvala na zeleno in sem predstavljala Uršiko zalo, potem ko so jo potegnili ven iz Ljubljanice.

Za letos pa sem se odločila, da bom dejansko nekoga predstavljala, in sicer Wednesday Adams, saj je zame najbolj prikupen lik vseh časov. Pa nisem vedela, kako bi to izpeljala, zato je v akcijo stopila moja teta. Ona je edina v vsej moji žlahti, ki se potrudi za Noč čarovnic in za Pust. In sva šli nakupovat. In takrat me je minilo do pusta. Sovražim nakupovanje in vse, kar je povezano z njim, a sem na koncu vseeno dobila eno prikupno krilce in majico. A teta ima to srečo, da me ne pozna tako dobro kot nekateri drugi člani družine. V tem primeru pa je to slabo, saj bi potem vedela, da si čisto vsakič v zadnjem trenutku premislim. Wednesday namreč pozna le malo ljudi in tudi če bi zelo dobro zadela kostum, bi morda dva človeka vedela, kdo naj bi bila. Zato sem se odločila, da bom raje Charlie Chaplin.

Seveda se nebi fino zrihtala, potem pa ležala doma na kavču in gledala Bridget Jones. Nope, ne letos. Tokrat grem na zabavo. Pa čeprav se je moje telo postavilo proti meni. Že ves teden sem imela zelo hud prehlad, dan pred koncertom pa me je prijel še hud krč v vratu, s čudovito slovensko besedo, poimenovano tudi heksenšus. Tako sem lahko le nebogljeno ležala v postelji, kašljala kot nora, se pačila od bolečine ob vsakem gibu in preklinjala svojo usodo. Predala pa se nisem. Tja bom šla, pa če me bojo pripeljali z vozičkom! 

In zgodil se je čudež! Vrat me je nehal boleti, pa tudi kašljala sem malo manj. Zato sem se oblekla v suknjič in kravato in vsakih pet minut pisala prijateljici, naj mi ne pozabi prinesti klobuka. Na poti do Markovcev smo se še petkrat izgubili in namesto ob osmih prispeli ob desetih. Na mojo veliko žalost smo se zrinili do prve vrste. Tam so se namreč, še preden so se Siddharta pojavili na odru, gužvali najbolj pijani ljudje. Nekateri so za pusta bili miši, nekateri meduze, nekateri pande, nekateri pa zadeti. En tip je zelo zavzeto igral na svojo namišljeno kitaro, kar je od zadaj izgledalo zelo narobe; eni so se metali naokrog in se režali, ko so se v koga zaleteli; ena koza pa me je poplavila z vso vsebino svojega kozarca vina, ko je začela s polnim kozarcem skakati ob eni pesmi.

Potem pa so se končno, po tem, ko jih je neki tip na odru že osmič napovedal, pojavili tam Siddharta, pod njim pa smo bili stisnjeni kot dve celi tuni v eni piksni. Postalo je nagneteno do te mere, ko hočeš stisnit’ focn nekemu tipu, ki te je z dlanjo že petič oplazil po riti, pa preprosto nimaš prostora, da bi lahko premaknil roko. Po par minutah je v šotoru ostalo le še pol odstotka kisika, ki so ga zamenjali ogljikov dioksid, vonj po potu, vinu in slabem zadahu ljudi okrog mene. Postala sem omotična, a sem se zbudila, ko so zaigrali nekaj res zelo močnih pesmi. Besedila ali ritma nisem mogla razločiti, saj je bilo preprosto preglasno, a sem vseeno čutila, kako mi je glasba vibrirala po telesu. Z vsemi drugimi sem začela skakati in z rokami suvati v zrak.

Objemali so me neznanci, ljudje so padali preko mene, osvajal me je volkodlak in izgubila sem svojo denarnico. Tipična pustna zabava torej. Mimo je padlo še nekaj pijanih sošolk, oblečenih v policistke, srne, rdeče kapice, princeske. Pol jih tako živi že ves pustni teden, česar ne bom razumela nikoli v življenju. Jaz namreč nisem zaradi svojih dolgočastnih prijateljev spila niti kaplje alkohola, pa bom okrevala še ves mesec, saj sem po telesu polna modric, noge pa še komaj premikam.

Vsem, ki še nameravate v Markovce, torej vso srečo in pazite se prve vrste, ker boste pretepeni (dobesedno, enega zadetega tipa je ena drobna ženščina pretepla).

Ameriški psiholog Abraham Maslow je umetnost uvrstil na predzadnjo mesto od sedmih človekovih potreb – kot višjo potrebo, torej potrebo po osnovni rasti. Galerija Media Nox si je upravičeno drznila storiti nasprotno: postavila jo je kot človekovo primarno fiziološko potrebo – kot potrebo po hrani, spancu, gibanju in podobno.

Ponedeljek, državni kulturni praznik, Prešernov dan, je tako minil v znamenju potrebe po ne nujno najvišjem, ampak najbolj esencialnem in spremljajočem v življenju vsakega posameznika: po umetnosti kot sladici, ki sledi po glavni jedi.

Hranilnik akademskega slikarja Jožeta Šubica v obliki kosa torte je tako, po njegovih besedah, tisto, kar sicer sledi zadnje, a je najslajše. 

Umetnost je tisto v človekovem življenju, kar lahko šteje najmanj oziroma je aktualno takrat, ko se človeku z(a)ljubi, da bi vase vnesel kaj več od vaške veselice s špricarji in lokalne predstave s poceni humorjem. Pa tudi takrat se zdi, da je umetnost dojemljiva zgolj platonsko. Viden je večinoma končni produkt – trud, nenehno učenje, znanje, konstantno gibanje, oblikovanje, brušenje, gnetenje in ustvarjanje dolgo v noč ali zgodnje jutro pa velikokrat manj.

A zadeva niti ni toliko enostranska. Predvsem pisateljem, pesnikom in slikarjem se že od začetka njihovega ustvarjanja pripisuje trpljenje, žalost, nemoč in predvsem romantičnost, ki izhaja iz njihovih nerealnih predstav ali želj v življenju. Po domače, da lebdijo nekje visoko nad oblaki. Res je, da so, kot je povedala urednica AirBeletrine Manca G. Renko, umetniki senzibilnejši in da jih okolje tako veliko bolj zaznamuje, kar posledično vpliva na njihovo ustvarjanje. Senzibilnost je prej lahko prednost, kakor ovira. 

Problem nastane, ko umetnik svoje umetnine ne zna p(r)odati naprej ali pogledati nekoliko širše. Ker umetnost je namenjena od ljudi za ljudi. Za danes in jutri. Za spremembe in nova prepričanja. Za razmišljanja. Za obstoj človeka. 

France Prešeren, sicer pravnik, ni znal izkoristiti svojega poklica in se je raje posvetil pisanju – ob vinu in z nekaj figami v hlačah. Nikola Tesla je napram Thomasu Alva Edisonu bil tiste vrste človek, ki je sicer bil izjemno nadarjen in sposoben, a predvsem pripravljen pomagati ljudem z električno napeljavo, brez da bi tudi sam prosperiral. Edison je bil podjetnik, ki ni toliko izumljal, kolikor je vedel, kako svoje inovacije dobro predstaviti in prodati.

Umetnik mora – zraven talenta, ki je nujen – imeti tudi podjetniške sposobnosti. In prav v slednjem je Andrej Brvar, lanskoletni Prešernov nagrajenec in gost v Galeriji, videl pomanjkljivost današnjih umetnikov. Tako lahko preživita umetnik sam in njegova umetnina.

Prav tako je nevarno zaspati na trenutnih lovorikah in se osredotočiti le na lokalno delovanje. Za uspeh je nujno pogledati širše. Izven Maribora, izven Slovenije, tudi v Evropo. A za to so ključnega pomena trud, čas, talent in povezovanje umetnikov med sabo. Sodelovanje.  

Lahko je gledati le sam nase in na svoje delo ter s prstom kazati na druge, kaj so ali niso dosegli. A karkoli več človek doseže, za to priča nenehno praskanje naprej. Ni lahko, je pa mogoče.

In če kos torte nekaterim ne predstavlja samo dodatka h glavni jedi, je torej za nekatere to način življenja. Nekaj, kar bogati ne le jed, ampak tudi človeka samega in njegovo okolje. Nekaj, kar rade volje včasih postavi tudi pred glavno jed. Ker je sladko in dobro. In tudi zato, ker je potem manj prostora za glavno jed. 

Pust. Čas norčavih mask in krofov. Takih z marmelado, onakih s čokolado. Potem so še tisti z vanilijevo kremo in ne vem s čim še vse. Kupljeni in domači. Že kakšnih štirinajst dni pred pustom so police v trgovinah dodobra založene z vsemi vrstami krofov. Čeprav so krofi v prodaji skozi vse leto, gredo najbolj v slast ravno v času pusta. Tako kot potica za veliko noč in božič. In zdaj je pač čas za krofe. 

Rada jih imam. In to zelo. O, ja. Najraje imam povsem navadne, obvezno z marelično marmelado in dobro mero štab cukra čez. Pri ponudnikih krofov sem rahlo izbirčna, domači so pa vsi enako dobri, saj so vendarle domači. Potem pa je tu še sto in en način kako pojesti krof. Ja. Tudi za to imam poseben ritual. Najprej se lotim štab cukra, da mi med jedjo ne sili v nos in leti po rokah in oblačilih. Potem poiščem luknjico skozi katero so krof napolnili z marmelado in ga razpolovim. S tem ima krof v obeh polovicah približno enako mero marmelade. Tako se namreč izognem temu, da v zadnjem grižljaju ne ostane vsa marmelada iz krofa [pa ni ravno to glavna nagrada, razen če ti pade na tla, op. mentorja :D]. Pogosto se mi je že zgodilo, da sem imela na koncu več marmelade po oblačilih kot pa v ustih. Sicer pa ima vsak svoj način, kako pojesti krof. 

Silna želja po krofih me je privedla do razmišljanja, ali ne bi letos tudi sama ponovno poskusila s srečo pri peki krofov. Na družabnem omrežju vsak dan gledam, kako moje kolegice pečejo krofe. No, predvidevam, da jih pečejo. Ker sliko krofov lahko tudi jaz dam gor, pa ni nujno, da sem jih sama pekla. Brskam po kuharskih knjigah in revijah za najbolj primernim receptom. Ne najdem nič uporabnega, zato pogledam še na internet. V mislih kljukam seznam sestavin, ki jih imam in katere bi morala še kupiti. Vmes razmišljam, ali je vse skupaj sploh smiselno. Ali ne bi bilo bolje, da jih kar kupim? Domače je res domače, ampak ali je vredno? 

Iz mase bi nastala kar zajetna količina krofov. Verjetno bi se cela družina lahko nekaj dni nažirala z njimi, da bi se jim zagotovo zamerili do naslednjega pusta. Morda bi jih lahko podtaknila še sosedom. Ne vem. Priprava krofov je precej dolgotrajna. Najprej zamesiti testo in potem še njegovo večkratno vzhajanje. Glede nato, da kuhinja ni najtoplejši prostor v stanovanju, bi se vse skupaj lahko še bolj zavleklo. Eh. Res nima smisla. Če sodim še po tem, da sem tudi jaz kdaj pa kdaj štor v kuhinji in da z vročim oljem nisva ravno najboljša prijatelja, je morda res bolje, da tudi letos na mizo postavim kupljene krofe. V nadzorovano omejeni količini. 

Zdaj je na vrsti štirideset dnevni post. Za teh štirideset dni se marsikdo odloči, da se bo nečemu odpovedal oziroma se bo postil. Eni brez alkohola, drugi brez čokolade, tretji brez mesa, četrti brez super živil. Jaz pa se tako kot vsako leto za štirideset dni odpovem krofom. Brez občutka odrekanja podaljšam tak post še za kakšen mesec ali dva ali pa kar do naslednjega pusta. 

Tako je mimo še en pust, ko na domači mizi ni bilo pustnih krofov. A tako hitro, kot je na mizo prišla, je tudi odšla domača sacher torta.  

Testi grenijo življenje marsikateremu srednješolcu. Vsi panično hodimo v knjižnice, iščemo literaturo, izpisujemo zapiske, se učimo in na koncu to znanje preverimo s testi. Preverjanje znanja je tekma. Individualna tekma. Kot pri vsaki tekmi so pomembne priprave. Kako hitro se učimo, koliko dolgo se zmoremo učiti in kako dobro utrjujemo pridobljeno znanje. Toda ali se res učimo zaradi znanja? A se kdo v razredu resnično uči, ker hoče biti pameten ali ker hoče imeti dobre ocene, priti na dobro fakulteto, dobiti dobro službo in lepo živeti. Ali smo se nehali učiti za življenje in se učimo še samo za teste?

Svet se danes vrti hitreje kot kdajkoli poprej. Kdor ga ne dohaja, hitro zaostane. Uspejo samo najboljši, najhitrejši, najmočnejši, največji, najbolj zviti itd. (No, Slovenija je specifičen primer. Redko uspe najboljši. Pri nas bolj šteje, koga poznaš, toliko pač veljaš, kar se odraža na vseh področjih, kjer krepko zaostajamo za ‘naj’ državami op.a.) Tisti ‘naj’ se mora vedno vriniti pred povprečje. Konkurenca je velika. Vedno prihajajo boljši, bolj disciplinirani, z večjimi apetiti po zmagah na testih. Bolj se komolčijo in z lahkoto, brez moralnih zadržkov, pohodijo tekmece. Izbirajo vsa sredstva, ki jih brezobzirno opravičujejo z najvišjimi cilji. Zagotovo se ne učijo za to, da bi nekoč vnukom citirali Pitagorov izrek, ampak da bi uspeli.

Učijo nas, da so ocene pomembnejše od morale, uspeh je vreden več od sreče in denar je merilo moči. Ne, ne, nihče nam na tablo ne riše evrov, ampak tudi še tako neodvisen opazovalec bi hitro ugotovil, da se tiste sošolke iz prve vrste trudijo za boljše ocene, ker si želijo uspeha. Posledično skrivajo zvezke, zapiske, ne vedo, kaj so počele pri urah, ko sem manjkal in ne želijo deliti nobenih informacij v zvezi s šolo, pa čeprav so nadpovprečno uspešne.

Žalostno, da je bolj pomembno, da dobi pet pri testu biologije, obenem pa zajebe sošolce, ker če bi jaz tudi dobil pet, ne bi bila pohvaljena. Ne bi bila ‘naj’. Test je presegel namen preverjanja znanja in postal sredstvo merjenja moči. Tisti, ki teste NAJBOLJE opravi, je vreden več. Pa je res? 

Bill Gates in Mark Zuckerberg nista končala študija, pa sta med najbogatejšo peterico sveta. Quentin Tarantino in Peter Jackson sta med najboljšimi filmskimi ustvarjalci, pa sta šolanje opustila že v srednji šoli. Veliko uspešnih ljudi nikoli ni obiskovalo fakultete. Od tod sklepam, da uspešni šolski testi ne zagotavljajo uspešnega življenja. Na koncu ostane en test, ki ga moraš uspešno rešiti.

Oscar Wilde je nekoč zapisal: »Kaj pridobi človek, ki osvoji svet, pri tem pa izgubi dušo?« Nič. Dobiš denar, ampak nisi srečen. Imaš imidž, bejbo, avto in bajto, ampak si prazen. Ljudi molzeš v iskanju lastne sreče, obenem pa prinašaš nesrečo vsej okolici. Posledično te ne marajo. V srednji šoli si bil odličen, fakulteto si naredil z levo roko, dobil službo, vmes obrnil še nekaj postranskih poslov, zgradil hišo, kupil avto, našel ženo. Egoistično si zajebal vse, ki so s teboj tekmovali, prijatelje pa zavrgel, ko jih nisi več potreboval. Nisi se učil iz lastnih napak in isto ponavljaš v familji. Nihče te ne mara. V svojem luksuzu ostaneš sam. Kljub vsem uspešnim testom, si pogrnil pri tistem najbolj pomembnem oz. edinem, ki na koncu šteje- testu življenja.

Kdo je prepovedal rastlino? Bogovi? Ne. Vesolje? Ne. Narava? Ne. Živali? Ne. Človek? Da. Ja jebemoboga, dajmo še prepovedat origano, ker se ti lahko zatakne v grlu. Pa cimet, ker peče, čeprav je klinično potrjeno, če še ima to sploh kakršnokoli verodostojnost, da uničuje bakterije, viruse… Ali obstaja dan, ko se bomo res srečali s takšnimi ukrepi? 

Ker zaenkrat zgleda, da nam lahko tako ali tako, ne vem, voditelji, elita, bančniki, politiki, lutkarji, kdorkoli že, vsilijo karkoli želijo. In če se najde človek, ki se odločno, jasno in predvsem iskreno bori proti temu? Ne! Ubij ga. Vrži v zapor. Odstrani. Samo, da ga več ni. Najbolje bi bilo porihtati tako, da nihče ne bi vedel za njega. Jupijej-hura.

Sanjin Jašar je borec. Je aktivist. Je za mnoge heroj. Je za mnoge rešitelj. Oziroma ne. Je človek. Ki verjame v nekaj in za to tudi dela. Pa ga ne poznam osebno. In ga ne rabim, da tako mislim. Če smo lahko vsi Pariz in Charlie Hebdo, smo lahko vsi tudi Sanjin Jašar. Ker je ta racija, ki se je zgodila 21. januarja 2016, napad na vse nas. In ne, ne na nas mamilarje, drogeraše, hašišarje in kaj vem kaj vse. Ne. Najprej je to napad na vse uboge ljudi, ki bi Sanjinovo pomoč, torej hašiševo olje, najbolj potrebovali. In vsakemu se lahko zgodi, da bi tako, iz noči v dan, ugotovil za kakšno strašno bolezen. Hmmm. Potem pa je tu en velik fakju od vseh, ki ne dovolijo, da bi si pomagal z oljem.

Sam sem dan nazaj izvedel, da ima težave moja babica. Prva stvar, na katero sem pomislil, je prav to olje. Tudi predlagal mami. Ker to, da je stvar zdravilna, in ne, to ne pomeni, da lajša bolečine, ni več samo neko mnenje. Zunaj so dejstva. Plavajo po vesolju, ki nam jih meče, pa jih ne znamo, kaj ne znamo, nočemo uloviti. Ker smo strahopetci. Ker je lažje zaviti proti kliničnemu centru in prvega v beli obleki vprašati: »Kaj pa zdaj?« Pa to ni napad na zdravnike. Sploh ne. Ker jih je ogromno zaposlenih v zdravstvu, ki bi dejali, da je zdravljenje s konopljo kot ata na mamo. Je pa res, da bi se ti isti doktorji lahko dvignili. Zbunili. Povedali, da zatiralci rastline ne delajo prav. Ampak ja. Saj to bi morali narediti vsi, ne samo zdravniki.

Če ne bo svobodna konoplja, ne bo svoboden človek. Ajnfoh ko’ pasulj. In nočem, da ta tekst izpade kot nek poziv. Sploh ne. Ker če po vseh informacijah potrebujemo takšne pozive, da zmigamo riti, potem bo minilo še veliko, veliko let pred svobodo.

Pa saj veste, odkrito moram povedati, da verjamem, da bo do spremembe na področju konoplje prišlo slej kot prej. Zelo slej kot prej. Ker folk ve, da nekaj že je na tem. In še zdaleč ne samo mladi. Ne samo fejst odprti. Ne samo tisti »čudaki« v družbi. Vse to je že toliko časa na sceni, da se je enostavno zažrlo v vse pajčevine v kotih, pod parket, laminat, v vodovodne cevi, v prah na previsokih policah… V vse luknjice družbenega življenja. Na vaseh, v mestih. Povsod.

In komaj čakam ta dan. 

Dan ogromnega koraka proti svobodi.