admin

Ocene igralcev NK Maribor v 7. krogu #plts proti Rudarju (0:0)

Red Bull najbrž ne bi bil pomagal. Ali pa se je nanj čakalo predolgo. Krila Mariboru niso zrasla, energijskega šoka ni bilo. Maribor se je v Velenju postavil z namenom, da preboli teden, ko je izgubil najprej z Olimpijo, nato pa še trenerja.

 Osnovni cilj je bil pod taktirko Saše Gajserja, ki je prav danes obhajal štiri leta, kar opravlja vlogo pomočnika trenerja [opravljaj jo je tudi tokrat uradno], najbrž tako izpolnjen: odnesli so točko [a v bistvu izgubili dve], zadetka niso prejeli [komaj drugič v tekoči sezoni, prvič v Domžalah], najbrž tudi zato, ker sta bila oba štoperja – skupaj s Handanovićem – najboljši del.

Handanović je z Arghusom in Šulerjem poskrbel, da Rudar iz številnih predložkov z desne v drugem polčasu ni kronal [rahle] premoči, nakazane že v prvem polčasu, ko Maribor ni niti enkrat pomeril v okvir. V nadaljevanju se je to spremenilo, ampak ali je bil Radan na mestu [Mendy, Bajde] ali pa so se akcije prerano in brezzobo končale. 0:0 je zelo realen, a tudi trd rezultat z devetouvrščenim [a tudi v vzponu] Rudarjem. Dolgega miru tale remi pretirano ne bo ohranil – gotovo ne do vikenda, ko prihaja v Ljudski vrt Krka. 

Jasmin Handanović 7/10 Strela Prašnikarja in Jahića je odbil. Rešil je, ko je kazalo, da bi Rudar lahko skakal na after partyju žura, ki ga je v nedeljo imela Olimpija na čelu z Andražem Šporarjem. Tudi v drugem polčasu je bil zbran, na mestu, na žogi. Ni kaj, najbolj stabilen, znova je šel z glavo tam, kjer drugi ne bi upali niti z nogo.

Mitja Viler 5/10 Prepočasi, preprosto prepočasi. Tako v obrambi, še bolj pa v napadu. Trifković in Prašnikar sta šla zlahka mimo njega, še pogosteje pa nato Babić, ki je imel trening predložkov v nadaljevanju, česar pa Velenjčani na Vilerjevo srečo niso izkoriščali. Še toliko bolj se poraja vprašanje: zakaj je v Ljudski vrt prišel Erik Janža in, še bolj, zakaj sta ga zapustila Dejan Trajkovski in, še bolj, Matic Črnic?

Marko Šuler 7/10 Luka Prašnikar je zdaj videl, kako je, ko naletiš na trdne štoperje. Šuler ga je dobro pokrival, odbijal z glavo, podstavljal zdaj noge, zdaj telo in pazil. Zelo zbrano je pridal svoj delež, dobival vse dvoboje, v katere je šel previdno, pametno in ne nazadnje tudi uspešno.

Arghus 7/10 Ena redkih dobrih novic za vijoličaste. Arghus je nazaj, ravno v času, ko je voda že v grlo tekma, saj Rajčevića še dolgo ne bo nazaj, Gigli pa je odslužil kazen za izključitev proti Olimpiji. Se je pa v nadaljevanju ob dveh predložkih pokazalo, da mu manjka tekem, da ni še čisto prepričan, siguren sam vase.

Aleš Mertelj 6/10 Ni vprašanje, ali bi Mertelj lahko bil boljša opcija na desnem boku kot Damjan Bohar, ko Petar Stojanović še vedno poškodovan med publiko spremlja tekme. Vprašanje je samo, kdo je [v obrambi] slabša možnost, ker se je Mertelj mučil že z Kocićem in Ibheishehom, Bohar pa s Hentyjem. V napadu je imel Mertelj takoj v nadaljevanju priložnost, a mu je Radan pošten strel pošteno ubranil.

Dare Vršič 6/10 Povsem nemočno borben, da je še velenjska publika kričala, naj grejo poskusit mimo njega. Ali ni bil njegov dan ali je bilo kaj drugega, ne vem. Se je pa pošteno lovil na sredini, skušal narediti nekaj, vendar postavljen tako globoko, je imel težavo že stopiti na žogo, kaj šele kreirati kaj bolj obetavnega. 

Če se spomnimo: ‘Plakatna afera’ se nanaša na intervencijo v obliki kandidiranja na javnem natečaju Zveze socialistične mladine Slovenije za izdelavo štafete mladosti in vizualnega materiala, ki bi naj obeležil Dan mladosti. Dizajnerski odsek Neue Slowenische Kunst je za natečaj sestavljeni zvezni komisiji tako hudomušno podtaknil remake nacističnega plakata nemškega umetnika Richarda Kleina iz leta 1936. Pri tem pa nacistične simbole zgolj nadomestil z jugoslovansko-socialističnimi, deloma pa tudi slovensko-nacionalnimi. Štafeta v roki dečka na plakatu je tako recimo povzemala obliko Plečnikovega nerealiziranega arhitekturnega predloga za slovenski parlament. Težava je seveda nastopila zato, ker je plakat dejansko postal zmagovalec natečaja. Zvezna komisija, v kateri so bili med drugim tudi generali JNA, pa je bila kmalu, sicer po naključnem odkritju nekega inženirja in naknadni objavi plakatov v medijih, soočena z ‘dejanskim izvorom’ plakata.

Škandal se je v kontekstu politične sfere večinsko interpretiral kot simbolni napad nad državotvornost SFRJ. V okviru takratne, še bolj eksplicitno pa kasnejše kulturno-umetniške sfere, pa po eni strani kot domnevni dokaz za ‘totalitarno bazo’ jugoslovanskega socializma, po drugi pa za subverzivni potencial Neue Slowenische Kunst. ‘Plakatna afera’ je tako postala integralni del narativa sodobne slovenske umetnosti in tako imenovane ‘vzhodne umetnosti’ osrednje institucije za sodobno umetnost pri nas. V procesu pa je ‘vzhodna umetnost’, skupaj z Neue Slowenische Kunst, postal ključni lokalni poosamosvojitveni umetniški izvozni artikel za mednarodni umetniški trg.

Če pustimo ob strani kako in zakaj se je oblikovala danes prevladujoča interpretacija ‘Plakatne afere’, v temelju povezana z – kot pronicljivo ugotavlja Miklavž Komelj – taktikami,  “kako družbeno problematiko prevesti v problematiko umetnosti in jo kot tako lansirati na globalizirano umetniško tržišče,” “kako svetu zahodne demokracije narediti naše breme “totalitarizma” zanimivo” in “kako prodati svojo različnost”, se je bolj smiselno osredotočiti na nekaj drugega. Kot je mogoče sklepati iz citiranih odzivov in kot na podlagi slednjih ugotavlja tudi Slavoj Žižek približno leto kasneje v svojem znanem besedilu Ideologija, cinizem, punk, pri ‘Plakatni aferi’ v nobenem primeru ni šlo za problematičnost samega dejstva, da so si ‘umetniški punkerji’ s svojo akcijo sploh dovolili kritizirati oblast. Niti ne povsem za problematičnost tega, kako so to sploh storili, temveč nekaj deloma drugega. Slavoj tako piše: “Če pustimo ob strani, koliko si Mestna konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva res želi “ostro” in “brezkompromisno” kritiko družbenih pojavov, ostane temeljno dejstvo, da obeh teh stališč ne moti sama kritičnost, marveč predvsem pozicija “otopelosti”, “razosebljanja”, od koder se izreka ta kritika: namesto da bi na prodoren, duhovit, ironičen način, z osvobajajočo refleksijo pokazala protislovja in negativne plati naše družbe, ponuja Laibach individue, ki tako rekoč “kot stroji” deklamirajo priučene totalitarne obrazce. Z eno besedo, namesto živega duha ponuja mrtvo črko.”

Nekoliko daljši uvod v tem konkretnem primeru služi razgrnitvi neke druge umetniške intervencije v okvirih bojda drugačneha političnega sistema. V predvolilnem obdobju februarja leta 2012 dva mlada, obetajoča srbska dramaturga in dramska pisca, Maja Pelević in Milan Marković, pričneta svojo umetniško intervencijo z devetdnevnim procesom sistematičnega včlanjevanja v sedem ključnih srbskih političnih strank. Umetnika dobrih poslovnih biografij, se v relativno kratkem času uspeta infiltrirati v praktično vse stankarske odseke za kulturo. Glede na to, da gre – kot rečeno – za obdobje predvolilnih kampanj, se od novo-včlanjenih odprtih rok pričakuje doprinos k političnem programu partikularne stranke. Vzporedno pa se takoj prično procesi trgovanja s strateškimi položaji znotraj kulturne sfere, ki bi jih umetnika morebiti lahko zasedla v primeru ugodnega volilnega izida. V zameno za sunkovito izboljšanje poslovnega položaja, sta umetnika skratka povabljena, da predstavita svoje poglede na kulturno politiko, stranko in ideologijo, taktike političnega marketinga in podobno. V tem procesu pa si – podobno kot slaba tri desetletja pred tem Novi kolektivizem – privoščita podtik. Predložita v vseh strankah odlično sprejeto besedilo o taktikah političnega marketinga, na podlagi formulacije katerega eden od strankarskih akterjev celo pride do sklepa, da ta “kaže na povsem ozaveščena vloge angažiranih ljudi v okvirih angažirane kulture”, in da sta umetnika nedvomno kompetentna človeka iz branže, ki hkrati ciljata na dobrobit državljanov in družbene skupnosti.”

Podtaknjeni tekst je, kot je mogoče sklepati, podobnega izvora kot v prvem umetniškem primeru. Gre za tekstualizirani govor Josepha Goebbelsa, ministra za propagando Tretjega rajha z naslovom ‘Znanje in propaganda’ iz leta 1928. Glede na obdobje torej še nekoliko mehko-fašističnega. Pri sta umetnika namesto vizualnih simbolov, kot v primeru Novega kolektivizma, zamenjata besedne. Besedo ‘propaganda’ recimo s časovnemu kontekstu prikladnejšim ‘politični marketing’. ‘Nacionalsocializem’ s poljubni stranki odgovarjajočim izrazom, bodisi ‘liberalna demokracija’, zgolj ‘demokracija’ ali pač ‘socializem’. Last but not least: namesto Hitlerjevega imena v predloženo besedilo seveda vstavita ustrezajoče ime vodje posamezne stranke. Svojo dvomesečno politično kariero Pelević in Marković zvesto dokumentirata, si shranjujeta in snemata znotraj-strankarske komunikacije, svojo intervencijo pa simbolno zaključita z javnim branjem na podlagi dokumentacije skomponiranega dramskega teksta z naslovom ‘Oni živijo’. Za razliko od prve, razen odzivov stanovskih kolegov, ki odmevajo prvenstveno v okvirih ‘relativno avtonomne’ kulturno-umetniške sfere, intervencija scer ini doživela pretiranega zgražanja širše zainteresirane javnosti. V končni fazi je zgolj nekoliko podregnila v eno bolj znanih javnih skrivnosti.

Če se v tej navezavi nekoliko dotaknem same delovne metodologije ‘subverzivnih umetnikov’: taktike Neue Slowenische Kunst sredi 80-tih je nedvomno mogoče najbolj ustrezno opisati kar z katero izmed točk njihovega Konventa. Tretja, morda najbolj znana, tako izpostavi, da je “vsaka umetnost podvržena politični manipulaciji, razen tiste, ki govori z jezikom te iste manipulacije”. Podobno bi bilo kajpada mogoče legitimirati tudi intervencijo, ki sta si jo privoščila srbska dramaturga, četudi recimo Marković v enem od intervjujev ‘nevarno’ spajanje umetnosti in politike, oziroma ideologije pojasni takole: “Kultura v Srbiji je privedena do takšne točke, da se z njo več enostavno ne moremo ukvarjati. Upravniki so nastavljeni s strani političnih strank, proračun zanjo je praktično neobstoječi, vsa velika kulturna prizorišča pa so tik pred zaprtjem. Glede na to, da smo izgubili prostor za scenske umetnosti, smo torej poskušali prostor političnih strank izkoristiti za to isto dejavnost.”

Tako na podlagi odziva na podtika besedila Pelević in Marković, kot tudi odzivov na intervencij Neue Slowenische Kunst iz 80-tih, je mogoče povleči sklep, da sama angažiranost vsaj načeloma ni tisto, kar bi utegnilo predstavljati ključni ‘problem’. Ravno nasprotno, vsaj na deklarativni ravni tako Socialistična zveza delovnega ljudstva, kot citirana pripadnica ene od srbskih političnih strank pozdravljajo kritičnost, refleksivnost in angažiranost mladih umetnikov. Ni potrebno posebej izpostavljati, da so seveda izjave tega tipa če ne že eksplicitno, pa vsaj podtalno in v samem jedru cinične. In relacijo umetnosti ter ideologije v omenjanem besedilu recimo s cinizmom zapleta tudi Žižek, ki poskuša rekonstruirati temeljno strategijo kontrakulture, oziroma punka: “punk pomeni /…/ prav specifino strategijo, katere namen je subvertirati cinično delovanje ideologije”, pri čemer je “reakcija na punk del samega punka”. Žižek je tukaj natančen: ne gre toliko za nekakšno razkrivanje ali refleksijo, ki bi se recimo odvijala kot klasično dodajanje konkretne pomenske vsebine predmetnosti umetniškega dela skozi proces recepcije, temveč dobesedno – sprevrnitev.

Če bi skratka naj Neue Slowenische Kunst s ‘Plakatno afero’ leta 1987 razkrila totalitarno srž jugoslovanske realsocialistične oblasti, bi lahko rekli, da sta srbska dramaturga zelo blizu razbijanju fantazme o prelomu s totalitarno oblastjo ob integraciji v ‘normalnost’ zahodnih liberalnih demokracij. Sodobna umetnost se po treh desetletjih še vedno poslužuje sorodnih taktik; citira in podtika, četudi zavzema nekoliko drugačno relacijo do ideologije in ‘totalitarizma’ oblasti. Srhljivo sorodna pa je tudi ideološka baza domnevno radikalno drugačnih političnih sistemov. Žižkova projekcija fiktivnega dialoga med s samoupravno ideologijo legitimirano državno-partijsko birokracijo in individuumom, v katerem slednji prvi očita, da mu ni prinesla sreče in blagostanjarecimo rezultira v cinični odgovor birokracije, ki ga je danes mogoče srečati skorajda na vsakem koraku. “Sreče ti ne morem dati jaz, srečo si moraš priboriti sam!” Kar se tiče umetnosti, ideologije in cinizma, pa parafrizajoč Brechta še zaključi: “Kaj je uboga subkulturna obscenost proti obscenosti same oblasti! Kaj je uboga avantgardna “provokacija” proti provokaciji, ki jo realizira oblast! Koliko več cinizma in obscenosti je v eni sami politični deklaraciji kot v vseh “radikalnih” subkulturnih nastopih skupaj! Koliko več posmeha, distance do “etične resnosti in zavzetosti!” je v utemeljitvi navadnega birokratskega sklepa kot v avantgardnem posmehovanju in oponašanju “resnobe” “uradnega” govora! Veliki Punker, cinični “izobčenec”, ki se ne pusti “ujeti v igro”, je sama Oblast.”

Povzetek, taki, aufbiks, petkovega večera na Poštni

Za vse one, ki nismo šli na Pag ali pa na vprašanje, kam greš na morje, naredimo kisli ksiht, je tu Poštna. Nafilana in nabita. Mize, mater, skoraj ne dobiš tam po deseti, ajde, enajsti in to v vrhuncu poletno-dopustniške sezone. Potem ko je ekipa Društva Poštna lani ugotovila, da nima smisla tempirati vrhunec v čas Festivala Lent, je zdaj spet, v svoji tretji post-EPK sezoni, Poštna spet ulica, ki vestno drži pokonci kondicijo mesta in pušča, da ima ulica takšen vajb, kot si ga naredi folk sam. 

Kolegica iz Ljubljane, ki je sicer odraščala v Mariboru, me je, ko sem ji povedal, da bo koncert tribute banda Bijelo Dugme, non-stop gušila, kdaj se bo koncert začel. Kdaj? Bo, ko bo. Okrog desete, cirka. Pa saj v tem je finta, ni? Se bo že začel. Saj na Poštno ne greš, primarno, zaradi koncerta, ne? Pač prideš tja, zicneš se, padeš v debato, pozdraviš vse, ki te poznajo, čeprav nisi ziher, kak jim je ime, počakaš, da grejo mimo tri dekliščine in dve fantovščini, pa vse one rakete, ki se pridejo na pol nage pokazat, kaj bo na ogled ob dveh zjutraj v bolj šik lokalih. 

In točno tak je bil ta petek. Ravno pravi. Na izi. Skulirano, sčilano, urbano, sveže, poletno. Pa še vreme je, kolko-tolko, zdržalo, ker se je oblakom scotalo šele tam, krepko po polnoči. Ampak do takrat so Pastiri, domači akordno nadudlani ljubitelji skupine Bijelo dugme, v dveh polčasih itak že obdelali repertoar. Skrbno izbran, moram rečt. Lahko bi namreč res naštancali samo najjače štikle, one, ko se topiš poleg, kot »ludak od marcipana« in bi večinoma uporabljali sintiče ne pa kitare. Dvakrat Lipe Cvatu, trikrat Đurđevdan in do onemoglosti Hajdemo u planine. Ampak ne. Začeli so s Selmo, ki so jo potem na koncu še enkrat ponovili. Ker pač… Selma. Ponudili so raje tudi ornk kitarske Kad bio bijelo dugme, Izgledala je malo čudno, Na zadnjem sedištu mog avta. Niti za trenutek niso iz arsenala Gorana Bregovića naredili terasa band muzike. Ne, Poštna ni Prešernov trg. Nak. Odšpilali so ravno prav, brez jugonostalgije ali včasih-je-bila-muzika senilnosti. Ne. Prišli, oddelali in šli. Tak’ se to dela, pubeci, da.  

In zaradi takih programskih odločitev na Poštni, katere duh je skušal letos na novo najti Festival Lent, srečaš vse živo. Recimo svojega računovodjo, ki ti pove, da je bil v sedmem klasu na prvem špilu Bijelega dugma v Mariboru. Kje? Ne, ne v Ljudskem vrtu, tam so bili kako leto, dve kasneje. Prvi špil je bil na Orožnovi v Klubu mladih, bodoči bivši MKC. In da je bil doma tepen, ker se je prišel ob dveh zjutraj prikeglal. 

E, to. To so zgodbe, to je point Poštne. Ki vse to dela… Z lastnim budžetom. Ja, saj so zagrozili, da se tega heca ne bodo več šli, ker župan rad pride pokazat svoj klobuk tja, ampak s praznim žepom. Da se je ulica znucala, da se hodi folk tja kazat in da je program ratal preveč splošen, so se gotovo tudi naposlušali. Ekipa, ki je v Maribor pripeljala Srebrenički inferno in ti off the record pove, da si želi takih imen, ki te sezujejo, dela dalje po svoje, je vedno tam, sredi dogajanja in ve, kaj dela in kaj ne. 

Moja kolegica me je sicer vmes trikrat vprašala, če si lahko gre po sendvič v Isabelo in si ga prinese v Piaf. Ja pa walda. Ti samo nosi. Zaželela si je, da bi bilo še več ljudi, ampak kam bi jih pa dala? Dovolj punc je plesalo pod odrom, mize pa vse pune. To je to. Še vedno šok za koga, ki potem na nedeljskem kosilu razlaga, da je Maribor »živ«. Ja. Je. Binca, čaga, se naceja in se bori proti standardu in BDP-ju, kakor pač ve in zna. Poštna je bila sinoči znova dokončni dokaz, da mesto po Lentu ne umre, za kar seveda skrbi še kdo poleg Poštne. Ravno take večere bi lahko obiskali zlasti tisti mladi jamrajoči bandi, za katere je slovenska publika »čudna, podcenjujoča, nizkega nivoja in jo boli briga za domače bande«. Poštna je idealen poligon za mariborsko dubiozo, sarse ipd. Pa jih praviloma ni blizu. Zakaj, že vejo sami. Naučili bi se pa lahko, zakaj si je smiselno vzeti pavzo, kako nagovoriti narod in kako nastaviti zvok ravno dovolj na glas, da ne zmotiš tiste, ki so prišli na Poštno na debato in dobili poleg še koncert pubecov, ki so band naredili predlani.

In kaj je na koncu največji uspeh? Zdaj, ko vsak že zija v radarsko sliko padavin, bi pričakoval, da bodo ob taki fronti vsi zradirali domov. Nak. Niso. Pod tendo, pod streho, za šank. In to ob enih zjutraj. Vrhunsko, svobodno, dostopno. Z glasbeno pieteto celo do Bijelega dugma. Večer, ko te ne moti, da prideš domov z vodo v šuhih, ker te s hamburgerjem v roki dobi neka frdamana fronta. Kul.