Razstava Tajda Novšak: Shapeshifting
15. novembra 19:00 - 20. decembra 17:00
Razstava Shapeshifting predstavlja predelana in preoblikovana pretekla umetniška dela umetnice Tajde Novšak. Temelji na ustvarjalni praksi, ki jo je razvijala med študijem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Svoje kiparske prakse ni omejila na tradicionalne tehnike, ampak razvila metodologijo, ki se je osredotočala na preplet umetniškega izraza in psihološkega raziskovanja. Ustvarjala je objekte, ki so vizualno spominjali na kletke in prikazovali ograjene osebne prostore, reflektirajoč tako fizične kot mentalne bariere, s katerimi se je soočala v določenem obdobju svojega življenja. Te strukture so postale orodje za introspekcijo in dialog o duševnem zdravju, stresu in osebnem razvoju, s čimer so pridobile terapevtsko vrednost.
Na vprašanje, ali je bila odločitev, v kaj bo predelala obstoječa umetniška dela intuitivna, je odgovorila: »Seveda, zamislila sem si, kako bi jih lahko uporabila in ohranila v svojem domu.«
Koncept uporabnosti je služil kot vodilo zamisli. Vendar je vzgib po tem globlje narave in se tiče sentimentalne vrednosti umetniških objektov, ki so nosilci spominov nekega preteklega življenjskega obdobja. Empatija do lastnega dela je Novšak napeljala, da se je lotila novega projekta predelave in preoblikovanja umetniških artefaktov, ki so zadnjih nekaj let potrpežljivo čakali v garaži in delavnici domače hiše. Kot sama pravi: »Zavoljo novega življenja« in v izogib trajni pozabi.
S tem pristopom odpira nova razmišljanja o osebnostni rasti, svoji vlogi ustvarjalke in sočasno vlogi umetniških del. Recikliranje (lastnih) del odpira nov pogled na trajnost, namen in funkcionalnost umetniških objektov v času, ko se kulturno polje zavoljo preživetja v času hitrega kapitalizma sooča s hiperprodukcijo. Umetniška dela so odslužila svoj razstavni namen, niso bila prodana kupcu, njihova najverjetnejša usoda je skladišče in pozaba. Hkrati pa avtorica postavlja pod vprašaj vlogo umetnikovega dela na osebni in kolektivni ravni. V kontekstu širše družbene problematike postane to vprašanje še posebej pomembno, saj nakazuje na potrebo po preoblikovanju umetniškega sistema, ki umetnike pogosto postavlja v položaj, kjer se njihova dela po zaključenih razstavah znajdejo v stanju neuporabnosti ali pozabljenosti.
Začetna pozicija je osebna. Transformacija v umetnosti ni samo tehnični postopek, ampak globoka refleksija o naravi ustvarjalnosti in odnosu do lastnega dela. Novšak s predelovanjem preteklih del reflektira minljivost trenutka, ko je bilo delo ustvarjeno. Umetniška dela, ki so nastala v določenem življenjskem obdobju, so nosilci specifičnih čustvenih in mentalnih stanj, znotraj umetničinih individualnih in družbenih kontekstov. Proces transformacije se tu kaže kot kompleksna praksa, ki preči osebne, materialne in družbene sfere, podobno kot to analizira filozofinja Jane Bennett v delu Vibrant Matter (2010), kjer opozarja na vitalnost neživih materialov in njihovo sposobnost, da vplivajo na svet okoli nas. Umetnica s svojo prakso poudarja prav to – ko so predelana in preoblikovana, umetniška dela postanejo dejavne entitete v nenehni interakciji s časom in prostorom, v katerega so postavljena. Interakcija ni zgolj estetska, ampak tudi metafizična: kako lahko materiali, ki so nekoč nosili določene pomene, v novem kontekstu pridobijo nove vsebine in s tem odsevajo našo lastno preobrazbo? V trenutku predelave izgubijo specifično časovno pripadnost in se prerodijo v nove entitete. Proces je podoben osebnostni rasti – kot se posameznik nenehno razvija in prilagaja na življenjske okoliščine, tako se tudi umetniško delo razvija, ko je postavljeno v druga razmerja do stvarnosti. Adaptacija, kot jo razume umetnica, ni zgolj praktično dejanje, ampak ima globoko simbolno vrednost. Proces ponovne uporabe del je hkrati dekonstrukcija in konstrukcija, kjer preteklost in sedanjost sobivata v liminalnem prostoru med umetnostjo in funkcionalnostjo. S tem se njena umetniška dela naložijo s svežimi sloji pomena, ki se prepletajo s preteklimi izkušnjami in hkrati ostajajo odprta za nove interpretacije.
V sodobni umetnosti, kjer se produkcija in potrošnja umetniških del odvijata z vedno večjo hitrostjo, projekt Shapeshifting odpira tudi kritičen pogled na teme, kot so delovni pogoji umetnikov, hiperprodukcija, trajnost in psihološki učinki umetnosti. S transformacijo obstoječih umetniških del v nove (uporabne) predmete Novšak ne samo izpodbija konvencionalne umetniške prakse, ampak tudi ponuja vpogled v možnosti umetniškega dela kot orodja tako za osebne kot družbene spremembe. Pri tem ni zanemarljiv širši socialni kontekst, v katerem delujejo mlajše generacije umetnikov. V polju kulturnega ustvarjanja, ki je zaznamovano s hiperprodukcijo, se pojavljajo vprašanja, kot so prostorska stiska, naraščajoče cene materialov in sistem, ki zahteva stalno produkcijo brez ustrezne podpore. Umetnost, ki naj bi bila temelj refleksije in družbenih sprememb, pogosto postane žrtev tega sistema, ko umetniška dela po razstavah končajo v skladiščih, brez pravega mesta v javnem ali zasebnem prostoru. Prav s tem je proces preoblikovanja del, kot ga izvaja umetnica, odziv na ta paradoksalni položaj: namesto da bi umetniška dela ostala v pozabi, se transformirajo v nekaj novega, uporabnega in relevantnega.
V tem procesu se odraža tudi ideja o preseganju avtonomnosti umetniškega dela, kot jo je zasnoval umetnostni teoretik Nicolas Bourriaud v delu Relacijska estetika (1998). Bourriaud opozarja, da umetnost ni ločena od družbenih odnosov, temveč je z njimi tesno prepletena. V kontekstu projekta Shapeshifting umetniška dela niso zgolj avtonomni objekti, temveč tudi del širše družbene mreže, ki, poleg umetnice, njenega osebnega in umetniškega razvoja, prav tako vključuje družbeno okolje, v katerem dela nastajajo in se preoblikujejo. To pa napeljuje na vprašanje delovnih pogojev umetnikov. S tem mislimo predvsem na pomanjkanje dostojnih, finančno dostopnih ateljejskih prostorov, ki bi ustvarjalcem omogočali varno produkcijsko okolje. Veliko državnih, občinskih in tudi zasebnih nepremičnin raje naseljujejo duhovi, kot da bi jih po modelu začasne oskrbe lastniki ponudili v uporabo in vzdrževanje ustvarjalcem iz kulturnega sektorja.
S transformacijo neuporabljenih ali neželenih umetniških del v nove objekte, ki (lahko) najdejo svoje mesto in funkcijo v vsakdanjem zasebnem in javnem življenju, razstava odpira tudi razpravo o ekonomski vrednosti umetniškega dela in umetnikovi sposobnosti za preživetje. Nerazvitost umetniškega trga v Sloveniji ter institucionalna brezbrižnost za podporo in promocijo umetnosti tako doma kot v tujini sta simptoma širšega problema, ki preveva sodobno umetniško produkcijo. Ne glede na to, kako zelo si zatiskamo oči, umetnost na žalost živi znotraj hiperobjekta globalnega kapitalizma.
Umetniki so, tako kot ostali ustvarjalci, ujeti v kolesje nenehnega ustvarjanja, kar pogosto vodi v kreativno izgorelost. Novšak s počasnim, premišljenim preoblikovanjem preteklih del postavlja v ospredje alternativo hiperprodukciji, kjer lahko umetniška praksa temelji na refleksiji in trajnostnem ustvarjanju, ne pa zgolj na nenehnem pritisku, da je treba ustvarjati nekaj novega.
Dela na razstavi se gibljejo v liminalnem območju med estetskim umetniškim objektom in utilitarnim vsakodnevnim predmetom. Njihove oblike spominjajo na pohištvene kose, a se zaradi umetniške obdelave izmikajo enoznačni kategorizaciji. Kovinske konstrukcije so hkrati hladne, industrijske, a tudi subtilno preoblikovane v oblike, ki bi jih lahko srečali v naših domovih. Na primer, kovinska slika (prvotno Dead Coin Painting), prepredena s starimi kovanci, je predelana v špansko steno, ki v tradicionalnem utilitarnem namenu služi kot pregrada za razmejevanje prostora in zamejevanje pogleda med zasebnim in javnim, z delno transparentnostjo pa v novem kontekstu namiguje na prepustnost teh meja. Železni maski sta preoblikovani v samostoječi svetilki, ki s svojo arhaično obliko in svetlobo delujeta kot simbola zaščite in varnosti. Zanimiva je tudi konstrukcija iz železnih gradbenih palic, ki spominja na sarkofag. V procesu predelave je izgubila prvotno zaprto formo, pridobila pa namembnost vitrine ali kabineta kuriozitet. Vanj je umetnica umestila osebne predmete sentimentalne vrednosti, ki hranijo spomine, hkrati pa s predstavitveno funkcijo vabijo k raziskovanju pomenov in zgodb. S sopostavitvijo razstavljenih del, rastlinja in avtoričinih osebnih predmetov se tako vsi elementi v galerijskem prostoru povežejo v dinamično instalacijsko okolje.
Preobrazba umetniških del je tako metafora za širšo družbeno transformacijo, kjer smo vsi soudeleženi v procesu nenehnega prilagajanja in rasti. V tem smislu Shapeshifting deluje kot katalizator osebnih in družbenih sprememb, ki presega zgolj estetsko in funkcionalno vrednost in odpira prostor za globlji razmislek o tem, kako umetnost sooblikuje našo realnost in nam ponuja nove načine sodelovanja in soustvarjanja življenjskih prostorov, v katerih bivamo.
Artist
__________________
Tajda Novšak (1994) je vizualna umetnica, ki se v svoji praksi posveča raziskovanju psiholoških procesov in njihovega prepleta z umetnostjo. Njena dela, ki so po obliki večinoma kiparski objekti iz železa in drugih materialov, temeljijo na simboliki fizičnih kletk, ki izražajo ujetost posameznika v družbene in psihološke spone. Te metaforične strukture izražajo notranje mentalne stiske in omejitve, hkrati pa postajajo sredstvo za njeno nadaljnje raziskovanje procesualne umetnosti.
Leta 2021 je magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Deluje kot vizualna umetnica, ukvarja se z izdelovanjem rekvizitov za gledališke predstave, kratke filme in videospote (Silence: Vocabulary of Madness, Proces{i}). Pogosto sodeluje tudi z raznimi umetniki in oblikovalci, katerim pomaga pri izvedbi umetniških del ali končnih produktov. Zanima jo obdelovanje in raziskovanje tako fizičnih kot psihičnih materialov.