Zvočni posnetek besedila (prebrano na radio aporee, 13. februar 2016) poslušajte tukaj:
Tihota samosti fotografij Ivana Dvoršaka ni spokojna. Je in ni tiha.
Razstavo I1I uvaja Klic (1963). Obraz ženske, mehko ovit v črnino, z v klic odpirajočimi se usti, razpirajočimi globoko tȇmo. Klic je izoliran, pogled nam vleče v usta, kaos črnine. Brezno ust spomni na nekaj, kar je veliko starejše kot kodificirana narava govorice, kot fotografija in njena podoba. Evocira trajajoče, ne podvrženo hipu, slutimo ponavljajoče in manifestirajoče se v neskončnih različicah. Kreativni potencial glasu. Lahko se le strinjamo z označbo Klavdija Slubana – fotografija Klic je ikona.
Klic, krik, hrup, šum so manifestacije univerzalne zvočnosti, ne vežejo se na posamezno kulturo, ne na čas, ne na prostor. Klic je starejši kot govorica, je vāk (sanskrt) – govorica ljudi in živali pa tudi neživih reči: kamen za stiskanje, boben. Je glas, ki vpije, veka, zaklinja; je glas telesa v stanju, ko nadzor popusti.
Ta izjemna brezčasna podoba, obraz klica, dvignjen nad časovne in prostorske referenčne koordinate, glasen svetilnik na začetku razstave, je postavljena v levo stran razstaviščne sobe – lunarno. Prav takšna je tudi svetloba podobe, mesečeva, izjemno mehka, srebrnkasto osvetljena pokrajina obraza. V vse nadaljnje, temotne in tihotne poti fotografij vnaša glas, ki je odsoten. Ekho, njen klic še vedno odmeva, slišimo ga med zidovi in od dežja mokrimi pločniki, v kotu, po cestah, med garažami, industrijskimi dimniki in cerkvenimi zvoniki, pod mostovi.
Ivan Dvoršak je hodil po vedno istih poteh, bival v istih sobah, deloval v istih prostorih. S fotografijo je ustvaril vrhunsko bivanjsko kozmologijo, red vsakdana, z ostrino in neizprosno resnostjo občutenja ter mojstrsko sintakso podobe. Vizualna poezija par excellence.
Razstavljene fotografije ne pripovedujejo zgodb v smislu sprožanja narativnega toka, razcvetanja domišljije, ogledovanja specifične pripovedi zasebne oblike bivanja. Segajo globlje, tja, kjer se podobe premikajo počasneje, brez brutalnosti, brez sunka, veliko bolj eksistencialno in neizbežno. Ne prestopijo v polje romantičnega zrenja preteklosti ali prihodnosti. Bivanjsko občutje je izostreno do skrajnega roba. Podobe se z resnostjo poglabljajo v svet ter iz in v njega vznikajo kot individualizirane estetske pojavnosti.
Opus določa sprejemanje sveta, takšnega kot je. Svet je obujen v posamezno, v umetniško izkustvo. Fotografije odmaknjene zrejo v drobce sveta, vedno v čas in prostor, takšen kot je in ko je. Maribor Tabor, Melje, primestje, in pa rob narave in urbanega okolja, ki še danes specifično določa mesto. A hkrati je “razgled” fotografij neverjetno ambivalenten in nedoločljiv, dosledno vpisane sledi časa in prostora odločno presegajo krajevne specifike. Lokalni označevalci prevzamejo vlogo kompozicije vizualnega polja. Zdi se, da hodimo po več mestih in različnih časih. V postopku fotografiranja slutimo odziv na kairós, pravi čas in kraj. Mentalna dimenzija je v času fotografij prisotna v ozadju.
Ob fotografijah pomislimo na estetiko (in etiko) zena, japonsko strogost v doseganju presežnega v robustni vsakdanjosti. Tudi sence in motna, difuzna svetloba ter polifonija Dvoršakovih temin prispeva k plodni interpretaciji opusa skozi zenovsko tradicijo. Optika in občutenje za red stvari sta izbrani in postavljeni tako, da podpirata senco, kontemplativno občutje ter stanje duha. Ob tem je nujno opozoriti, da senčna temina tako fotografij Dvoršaka kot osenčeni svet stare Japonske ni negativen, hladen, ampak nasprotno, je toplina oglja, je predrojstvena tema.
V Dvoršakovih delih sledimo različnim idejam temine (in motnosti). Uporablja jo kot okvir in kot zastor, skozi katerega je v stanje sveta investiral razpoloženje individualne osebnosti. Tema odpira pogled vsakokratnega gledalca, vleče vase, vzporedno vzpostavlja polje komunikacije, zrcali gledalčevo razpoloženje in aktivira mentalno polje.
Motnost izvabi občutek intimnosti, tihotnosti. Paradoks Dvoršakovih fotografij, ki so same po sebi seveda povsem brez konkretno zaznavne slušne dimenzije, je v njihovi zvočnosti. Zvočnosti fotografijso tukaj v podobnem razmerju kot obravnava svetlob – temina je tista, ki jih objema in podpira. Tako tudi zvočnosti, ki so lahko povsem tihe, a natančno artikulirane, podpira tihota samosti. Temina, tako kot tišina, ko je otresena strahu in nelagodja, razpira bližino, intimnost, globino. Klic je vedno nekomu namenjen. Hrepeni po odzivu. Vmes je stanje tišine.
V tihoti samosti je plast napetosti, ki jo v podobe mestnega, urbanega in naravnega okolja vnaša dinamika diagonal, vertikal in horizontal. Vertikale stremijo navzgor, vnašajo nemir, napetost v okoliško temino in senco. Kot postane stičišče.
Ko neki prizor, ki je povsem očiten in razumljiv, izvzamemo in običajnega, pričakovanega reda stvari in ga motrimo samega na sebi, se izkaže kot nepričakovano pomenljiv. Vogal (1970), tik po dežju, moker pločnik in suh drobec asfalta globoko v kotu med dvema stenama. Fotografija, ogoljena vsega odvečnega, radikalna gesta poezije stvari, navdihujoče polivalentna. Mokra tla, tekstura betona in asfalta ter njuno medsebojno zrcaljenje v gledalcu prebudi spomin telesa. Dež, asfalt, gramoz ustvarjajo specifično zvočnost. Od dežja mokra cestišča, luže, megla s prefinjeno vlažnostjo površin so stalnice Dvoršakove fotografske artikulacije in prav te imajo ob poudarjeni likovni vlogi tudi auralno. Telesni spomin prevzema aktivno vlogo v zaznavi teh fotografij. Analogije med tišino, zvokom, samostjo in svetom so v Vogalu zgoščene v trenutek, ki traja. Fotografija je vrhunec vizualne poezije, podoba se nepremično premika med znakom, naključjem (kairós) in redom sveta, stvarnostjo.
Trajajoči trenutek, usidran v gibki nadčasovnosti, triptih Divan (1972). Pogled, ki v treh kadrih zaobjame kot prostora. Divan je avtoportret, eden najradikalnejših v umetnosti sploh. Tudi telo portretiranca je nevidno, prisotno le v sledeh, ki so se nalagale, v gubah, kot so se oblikovale na odeji in rjuhi. Zatilje glave je na steni pustilo senco, odtis, ki je veliko globlji kot bi bil enkraten odtis telesa, spogleduje se z večnostjo. Električno stikalo na prvem delu triptiha nekako optimistično napoveduje žarnico na koncu kabla. Vendar žarnice ni. Na koncu žice je le še eno stikalo. Izgled in pozicija drugega stikala, ki je ovito okrog stola in nameščeno ravno tako, da bi lahko osvetljevalo glavo na ležišču, bolj spominja na prazen nosilec za žarnico kot stikalo. Na mestu bleščanja žareče žarnice pa je suspenz, in odtis. Žarnica bi senco uničila.
Triptih Trak (1975), prav tako izjemna umetnina vizualne poezije v fotografiji. Specifična estetika in postopki govorijo o odnosu do sveta, ki se razteza v najmanjše podrobnosti vsakodnevnega življenja. Ponovi se splet znaka, naključja in stvarnosti. Referenčno polje se razširja na v času sodoben land art, ki je aktualiziran povsem avtorsko. Plastičen trak, ki ga je najverjetneje veter razporedil po v brazde urejenem polju. Horizont sveta Dvoršakovih fotografij drsi po izmikajočem se robu ruralnega in urbanega.
Z diptihom Soba (1981) se Dvoršakov opus počasi prekine, in konča, brez konca. Soba vpelje drugačen, nov red enigmatičnosti, ki je veliko bolj dinamičen. Razmerje med stolom in rožo, dvema oknoma, odstrtim in z zaveso zastrtim ambientom, notranjščino in zunanjostjo, ostrino in motnostjo aktivira poligon pogleda. Interpretativno je diptih, kar je tudi ena ključnih značilnosti Dvoršakovih fotografij, nadvse odprt. Aluzivna figura monstere, njena antropomorfna, ženska, ljubko gibka linija in statičen stol z odloženim oblačilom, jopico sta osrednja akterja statično gibajoče podobe – odnos med njima je skoraj haptičen. Z odsotnostjo človeka uspe fotograf izluščiti bistvo stvari, stanja, razpoloženja, odnosa. Dvoršak premakne pogled – ustvari novo dimenzijo spoja pogleda in razpoloženja.
I1I Razstava Ivan Dvoršak, Umetnostna galerija Maribor, 9. oktober 2015 – 8. februar 2016. / http://www.ugm.si/razstave/razstava/n/ivan-dvorsak-fotograf-in-graficni-oblikovalec-2722/
