Plesna predstava (de)terminirani je predstava nas samih. Na eni strani gledalcev, a na drugi zrcalo nas samih. Kdo smo in kaj smo, to nam je določil kreator. Bog. Buda. Kreativist. Katerikoli, ki ga častimo kot boga. Tudi usoda. Veliki brat. Kdorkoli. Od pamtiveka naprej.
Štiri bitja, štiri pregrade, štiri omejenosti, štirje elementi. Zidaki, vrvica, ogledalo, pesek sop tisti, ki jih omejujejo. Meje, zamejitve. Zategnjen pas in iznakaženo telo. Še huje – prikovane misli, usmerjanje in določanje. Od majhnih krajev do velemest. Zgodbe nas samih znajo biti prekleto enake. Boleče in stisnjene. Le ko se kreator odloči, da te spusti – si varen, varna. A to pod njegovim nadzorom.
In zraven je komisija, ki pridno določa in odbira, kaj je prav, kaj moteče. Hujša selekcija kot jo je odkril in dokazoval Darwin. A ko se zazremo še globlje, vidimo, da to ni le zgodba v zgodbi, ampak da so to življenja v življenjih.
Vse je eno samo gibanje, hitenje. Ustvarjanje sveta. In ko se znajdemo sredi tega, živimo. Ali zgolj použivamo doživljaje. Se zavedamo? Smo dojemljivi? Si upamo strgati z vrvice in pobegniti tradicionalnim vzorcem? Se pogledati v ogledalo in si odpeti Beatiful?* Smo pripravljeni izstopiti iz okvirjev balasta, ki ga proizvajajo resničnosti šovi in zapovedujejo naša življenja? Smo namesto tega sposobni reči ne in v roke vzeti pesem, roman? Koliko je v nas sosedov, komisije, ki določa, kaj spet je naš sosed kupil in bi radi imeli tudi mi?
Predstava nam ponuja ravno to. Skozi gibanje, ples, tisti prvinski nagon, ki me je najbolj očaral v Umazanih plesih – obeh – pa čeprav mi je v prvem Patrick Swayze očarljiv in božanski in me v drugim očara Kuba in pesem Represent Cuba, da bi še tudi jaz v dvojini postala kraljica plesa. In tukaj ples ni le užitek, odraščanje in borba proti konservativnemu fotru – je delo in koreografija, ki ga imajo nastopajoči za petami. In v celotnem telesu. In kreator – s svojim govorom, besedno igro neštetih dvojnosti. Razmerij in nerazmerij. Odnosov – prepletenih in začrtanih.
In nato še komisija, ki s(m)o gledalci. Kaj pa če smo ravno v obratnem položaju? In nas ocenjujejo plesalci. Našo togost, mirnost, ki jo zahteva sistem. Smo res svobodni? Ali pravzaprav determinirani, določeni, kot so že več kot stoletje nazaj odkrili psihologi, ko je psihologija vse bolj postajala znanost in so pisatelji želeli biti tudi znanstveniki?
Da, predstava me je navdušila. Tudi skozi prapočela sem se sprehajala. Štiri temeljne elemente – vodo, zrak, zemljo in ogenj. Skozi vse podobe in metafore me je popeljal tudi glasbeni izbor, razni svetlobni efekti, posnetki. Besede. Glasba. In gibanje. Občutek zaznavanja časa in zavedanje življenja – da smo lahko kreatorji sami sebi, a na nas preži, da nas lahko nekdo kar hitro priklene. In to verjetno ne bog – ampak sila, ki nas vleče ali pritiska. Naprej. Nazaj. Navzdol. In nas determinira.
Za. Globoko. Za vse. Ne samo, ker je zraven Rene Puhar, sodelavničar, pač pa zato, ker so res dobri.
