Tamara je bila tista, s katero sva v polurnih odmorih hitele do Rotovške knjižnice. In se potem med preozkimi policami preglasno pogovarjali: ”Si že brala to?”
“Ne, si ti?” in si sposojali na kupe knjig, ki sva jih potem menjavali. Včasih me je dobesedno prisilila, da moram knjigo, ki ji je bila še posebej všeč, prebrati še jaz. Med poukom sva menjavali knjige, po pouku pa sva izmenično srkali vodko iz flaše, ki sva jo imeli shranjeno v šolski omarici.
Popolnoma normalni najstnici.
Spet drugič sem ji knjigo prinesla in jo silila k branju jaz. “O čem se pa gre?” in sem ji naložila celotno zgodbo, izmišljeno, itak. Slabo lažem in samo čakala sem, kdaj bo rekla, naj neham srat in povem, o čem (se) gre knjiga v resnici. Pa ni in potem mi je popoldan pisala smse v stilu: “Ženska je končno našla tipa svojega življenja, samo kdaj se pa začnejo zmaji in dinozavri?”
Tisto jutro sem se zaradi lastnih idiotskih sanj zbudila z nasmeškom na obrazu. Včasih samega sebe presenetiš tako, da si ne moreš verjeti. Včasih se presenetiš, ker tako super zajebeš, ampak tisto jutro sem bila malo ponosna. In vedela sem, da nihče drug ne bo razumel mojega navdušenja nad sanjami boljše kot Tamara. Sanje so čudne stvari, ki jih nikoli popolnoma ne razumeš niti sam. Kaj šele, ko poizkusiš dogajanje, ki se ti takoj, ko padeš ven iz tistega stanja zaspanosti, začne zdeti totalno nenormalno in absurdno, opisati nekomu drugemu. Ne vem zakaj, ampak Tamara je vedno imela posluh za nebuloze, ki jih spravi skupaj moja podzavest, ko mene ni zraven.
Priletim v razred, vržem torbo na mizo in začnem: ”Veš kaj sem sanjala danes?”
“No, daj povej.”
“Pol se niti več ne spomnim. Vem samo, da sem v sanjah napisala knjigo.”
“In? Kako knjigo? O čem se je šla? So bli kaki zmaji not’?”
“Joj, no! Ne vem, o čem se je šla, ampak pazi, naslov je bil, pazi, Imunitativna izdremavanja.”
Tamara pade v smeh in reče: “Okej, kaj to sploh kaj pomeni? Haha, če kdaj napišeš knjigo mora definitivno imeti taki naslov! ”
Naslednje dni namesto poslušanja profesorjev premetavava besede in jim iščeva pomen. Besede, ki jih ne zna razložiti niti Google, niti Knjiga sanj, niti midve sami. Se nama pa na jeziku tako fino zarolajo. Razmišljava, kakšna vsebina bi bila primerna takšnemu pompoznemu naslovu iz totalno nesmiselnih besed, ki imajo nekje v moji glavi vseeno tako znan pomen in se mi obenem zdijo tako domače. Razmišljava, a ne prideva preveč daleč. Čez nekaj časa se spet posvetiva razlagi profesorjev, čečkanju po robovih zvezkov in prikritemu pisanju smsov pod mizo.
Sanje utonejo v pozabo, vsebina se izgubi, ostanejo pa besede, ki jih je Tamara takrat med dolgočasno uro psihologije z modro kulico napisala na mojo radirko.
Imunitativna izdremavanja, katerih vsebina se mi še danes niti približno ne sanja.
