Še zdaj pogovor vedno zanese nanjo. Ob vsakem srečanju pogovor nanese na leta, ko smo obiskovali Prvo in potem se spominjamo vsega, od tega kje je kdo sedel, kje smo imeli učilnico, kako je kdo švical pred tablo, do tega kako smo večere preživljali v parku pred gimnazijo.
In ravno zadnjič je kolega omenil profesorico matematike.
“Ko sem naredil Matematiko tri z devetko, sem si mislil: jebi se, jebi se, ti si mene jebala s komaj dvojkami, jebi se,” ali nekaj v tem smislu.
Očitno bi tudi bivši prvogimnazijci lahko sodelovali v predstavi zdajšnjih. V srednji šoli je pač tako, da te vse zanima bolj, kot dolgočasne ure in zahtevni profesorji. Na srečo potem odrastemo in faks nam da novo prerspektivo o dolgočasnih urah in temu kaj so zahtevni profesorji. In potem naenkrat skoraj z nostalgijo zremo nazaj v čase, ko je bil večer pred testom dovolj za zadostno oceno.
Pa je ta del o profesorjih tako mali del predstave Generacije, da se mi zdi o njemu skoraj škoda govoriti. Predstava je namreč toliko več drugega, kar se gledalca dotakne. V njej se najde verjetno vsak, ne glede na leta.
Gledališče je zame še vedno bav-bav. Zdravim ga s šok terapijo – gledališkim abonmajem – in čakam, da bo prišla predstava, ki jo bom presedela pribita na stol, brez presedanja in uživala. Ja, uživala od začetka do konca, ker se mi zdi, da bi takšno moralo biti gledališče. Predstava Generacije se predstavi kot “predstava za najstnike” in čeprav sem najstniška leta že pustila za sabo, je bila to ena izmed predstav, ki me je zalimala na stol in mi dala misliti. V najboljšem pomenu besede. Predstava na izjemo enostaven način ampak z mnogo učinka govori o tem, s čemer se vsak od nas srečuje.
Pogovor. Iskrenost. Zaupanje in pripadanje. Koliko krat se pogovarjamo, vendar ne povemo, kaj v resnici mislimo. Koliko krat svoje misli potlačimo globje, ker se bojimo odziva okolice. Koliko “jajc” so Ajda Godec, Kim Godec, Žiga Hren, Luka Kuhta in Eneja Urnaut morali imeti, da so dali vse to ven, pa ne le ven, ampak na oder. Koliko poguma je terjalo stati pred zaveso, ki je predstavljala edino scenografijo, in podoživljati težke trenutke svojih življenj, ko pa najstnikom itak ves čas govorimo le, da še niso dovolj odrasli, jih podcenjujemo in jim govorimo, da nimajo prav, naj počakajo še nekaj let in bodo svet končno videli v drugih očeh. Tistih, ki so že vdane, ukalupljene, ki se več nočejo upirati in le še sledijo množici.
Pa skozi predstavo pokažejo,da kljub mladosti, vedo kaj je prav in kaj narobe, da jih stvari motijo in jih nočejo preprosto sprejemati, temveč hočejo spremembe. Pa čeprav je sprememba preprost pogovor. Prav dobro se že zavedajo, da nič ne traja večno in da se je treba pogovarjati zdaj. S tem stavkom so nas kar pribili na stole, oči mnogih v občinstvu so pa neumorno mežikale. Preprosta resnica, ki se je preredko zavemo.
Vzemite si danes čas in se z nekom bližnjim pogovorite, tako, iskreno, ne samo površinsko. Mogoče bo težko, ampak občutek po pogovoru pa bo zagotovo tak, da bo vam pogovarjanje prešlo v navado.
