Sem človek, ki ima to nenavadno črto, da neizmerno uživam v družbi ljudi. Ljudje, če sem iskrena, so tisti, ki me vedno znova napolnijo z novo energijo in mi dajejo zagon za naprej. Pa naj bo to čisto nenaden in kratek pogovor z znanim človekom, ki ga srečam sprehajajoča se po ulici, vse do razpotja najinih poti. Vedno popularne kave in pijače, ki jih nikoli ni dovolj. Zgolj pogovor s prijateljico po telefonu, ki vedno traja vsaj dobre pol ure. In zabave, rojstni dnevi, small talki – karkoli že pač, samo da so ljudje.
Sem človek, ki ima to nenavadno črto, da neizmerno uživam v družbi brez ljudi. Sama. Ni ga boljšega občutka, kot da po napornem dnevu zvečer vržem torbo na posteljo, z naglico sezujem čevlje in nastavim vodo za čaj. Sama sebi. Čaj za eno. Ni ga boljšega občutka, ko sedim v postelji in imam maraton kriminalne serije Criminal Minds (Zločinski um) pozno v noč z vrečko čipsa v rokah. In kava zgodaj zjutraj, na balkonu, ko je vse še tiho in vsi spijo in se voha samo svež zrak in sveže kuhana kava. V kavarni solo in družba knjige? Terna!
A Čaj za eno izven cone varnosti in »zabubanosti«majhne študentske sobice dobi nove razsežnosti. Človek dobi krila. Je sam s seboj. Ni nenehno opredeljen s tem, kaj si misli oseba zraven njega, kako čuti, zakaj tako čuti, kako se počuti, kot se to zgodi, ko smo v družbi še dodatnega osebka. Fokus se spremeni iz mene in v meni na dodatni osebek. Na nek način smo v tem primeru tudi obremenjeni – a ne sami s sabo, ampak s tem drugim. Kar je, seveda, popolnoma okej in celo pričakovano, če se ne družimo sami.
Precej egocentrično deluje, če človek, s katerim se pogovarjaš, nenehno govori samo in izključno samo o sebi. Da je naredil to in ono, šel tja in tja, doživel to in ono, končno spregledal o tem in onem. In potem na koncu, če ostane kaj časa in se nikomur od vaju ne mudi, vpraša, kako pa kaj ti in tvoje življenje. Zato fokus na drugega človeka – Da. Z veliko.
Ljudje, kot družabna in družbena bitja pa še vseeno vidimo fenomen v tem, če nekdo stopi v restavracijo in sede za mizo – sam. Zakaj nam je to tako tuje? In… ali nam je res? Ali ne pridemo vsi enkrat do točke, ko rečemo, da je dovolj in se raje napotimo nekam sami in počnemo to, kar nam v danem trenutku najbolj ugaja? Zakaj torej nečimrn pogled na osebo, ki se je odločila, da kosilo pojé sama s sabo?
Sama sem velikokrat šla sama na kosilo, kar počnem še danes. Včasih se zgodi, da res ni človeka, ki bi v določenem delu dneva imel čas se mi pridružiti, ampak če se to zgodi, vzamem to kot pozitivno. Včasih se zgodi, da grem sama na kosilo, brez da bi koga povabila zraven. Lahko se umirim, misli se počasi kristalizirajo. Gledam dedka, ki sedi par metrov nasproti mene in počne isto. Pogledam ga in opazim, kako uživa v vsakem majhnem grižljaju sladice. Razgledam se čez celoten prostor in opazim milijon podrobnosti in malenkosti, ki jih sicer ne bi. Za nameček naročim kozarec rdečega, da sta hrana in trenutek še bolj ovekovečena. Mmmm, popolnost samote.
Nemalokrat opazim tudi, da dve osebi kosilo raje preživita ob brskanju po socialnih omrežjih in tipkanju sms sporočil. Nemajhno število kav mine ob buljenju v telefon in kakšni besedi tu in tam, če katera izmed oseb opazi kaj zanimivega. Tako sta dve punci preživeli kavo v Trustu. Več kot ena ura buljenja predse in kakšna beseda tu in tam. Nato račun in razpotje poti. Bolje to, kot pa sam?
Samota je nekaj, kar rabimo vsi, pa če si to še tako težko priznamo. Če to znamo sprejeti in jo pokazati tudi navzven brez predsodkov, toliko bolje.
Najprej vdih in izdih.
Vabim te na Čaj za eno/enega.
