Drvel je po cesti krepko nad omejitvami v naseljih. Vedel je, da sedaj nima več česa izgubiti. Vse mu je postalo jasno. Roke so z vso močjo držale volan in ga le lahno premikale, ko je vozil po avtocesti. Prehiteval je avte enega za drugim. Oči so bile nekoliko zamišljeno pritrjene na sivo sled pred njim. Skozi okno so zaradi hitrosti podobe ograje, dreves in drugih avtov bile razpotegnjene in kakor velika razvlečena črta. Ne, sedaj ne bo upočasnjeval in igral po pravilih. To je predobro počel predolgo časa.
Ustavil se je na drugi strani ceste nekaj metrov pred njeno hišo. Ugasnil je luči. Povečal je glasnost radia. I Put a Spell on You od Nine Simone [opomba mentorja: v originalu pa Howlin Wolf, bila v predstavi Alica]. Pogledal je k hiši kjer je stanovala in si z vžigalico prižgal cigareto. S krožnimi gibi ročaja je odprl okno in jo ravnodušno vrgel na tla. Zaprl je okno. Glavo je lahno naslonil na sedež. Z očmi se je zazrl v njeno okno in močno potegnil cigareto.
Okno je osvetljevala bleda svetloba. Na obrazu se mu je narisal širok nasmeh. Pogledal je predse in naredil še par zaporednih kratkih dimov. Pogledal je v sedaj temno siv strop starega avtomobila in delal dimne obročke. »I put a spell on you because you are mine …« Kako mu je prijala ta Nina Simone. Zapel je z njo. Na ves glas. Smeje. Po volanu je začel udarjati v ritmu glasbe. Glava se je gibala levo in desno in sledila toku užitka ob glasbi. »And I don’t care if you don’t want me …« Pustil si je, da se je pesem končala.
Segel je na desno stran in iz prednjega predala vzel zadnje pismo. 23.5.2013, London. Za nekaj sekund ga je samo gledal. Še zadnjič je potegnil cigareto in jo ugasnil – na pismu. Na njegovem imenu. Takoj mu je postalo žal. S hitrostjo ga je odprl in ponovno prebral.
»Tebi.
Skoraj cel dan mi je že dolgčas. Dela danes ni veliko. Zato ti pišem. Kako ironično, kajne? Še ko bi si lahko odpočila od pisanja, pišem. Ampak pišem tebi. Saj sva se nazadnje slišala pred tremi tedni. Popila sem že tri skodelice zelenega čaja in odštevam minute, da bo ura pet, da lahko grem domov. Ashley me vabi na pijačo v pub, a nisem ravno pri volji. Utrujena sem in slabo se počutim. Spet eden tistih dni, ko je nekoliko huje. Saj veš. Zdaj bi raje s tabo spila tisti sladki muškat v tistem baru v megleni svetlobi.
Nič ne pišeš. Imaš gužvo? Spet delaš nadure, ker ‘nekdo mora’? Mi še vedno tako očitaš? Napiši mi nekaj. Karkoli.
P.S. Jack je danes spet zamudil na sestanek. Za razliko od prejšnjega meseca, ko je imel oblečeno eno zeleno in eno rdečo nogavico, je danes imel obe črni in, sodeč po njegovih besedah, ni bilo spet naporne noči v pubu. Cel kolektiv mu je smeje zaploskal. Res vedno poskrbi, da sestanki niso suhoparni. Včasih se sprašujem, če tega ne dela namerno.
Piši.
Tvoja.«
Hotel ga je zmečkati, a si je hitro premislil. To niso bili srečni časi, a bila je – ona. Zdaj, v hladni jesenski noči, je po tolikem času spet bil tukaj. In ona. Ni mogel oprostiti sebi, še manj pa njej. Povedala mu je šele, ko je odpotovala v London. Po dveh mesecih, v enem prejšnjih pisem.
Še enkrat je pogledal pismo, ki ga je držal v rokah in nato njeno okno, v katerem je spet bila svetloba. Zdramil se je. S sunkom je odprl vrata avta in tekel proti njeni hiši. Pozvonil je dvakrat. Brez odgovora. Nato še dvakrat. Rahlo je odstrla zaveso nekaj metrov stran od vhodnih vrat in pokukala skozi okno. Ko ga je zagledala, je spustila zaveso in se nekoliko umirila, čeprav ji je srce razbijalo in ji je adrenalin prežemal celotno telo. Velika svetlo rjava kuverta je bila mokra od njenega potu. Počasi je odprla vrata.
Njun pogled je bil dolg in iskren in poln žalosti in bolečine in nekega pričakovanja.
»Klical me je doktor,« je rekla počasi in nezaupno nadaljevala, »in naj bi imel nove rezultate. Zato kuverta.« Gledal jo je v prestrašene oči in jo ljubeznivo prijel za roko.
Nasmehnil se je. »Obleci se. Vabim te na najin sladki muškat v najin bar. Pod megleno svetlobo.«
