Drugi del koncerta pa je seveda prinesel Istino. Najbolj poznan album med občinstvom. Folk je vedel tekste na pamet. Ne samo refrenov. Vse! Vsaj ti, ki so me obkrožali v prvih vrstah. Od Debla, ko je odmevalo »Moj kurac«, do After u zatvoru. Kaj pa je najbolj napalilo vmes? Nekaj najbolj neznačilnega za rap grup – harmonika. Narodna. Ooooopa. In kak’ smo zadeli, da smo si ravno pred tem komadom šli po liter vina. Janževca, kakopak. Evo, poleteli smo. »Jedna strana, druga strana, jedan auto, dva volana, ko tu pije, ko tu plaaaaaaačaaaaaa./ Popija sam bocu loze, al od tebe sam pijan ja, opile me tvoje usne, tvoja crna oka dvaaaaaaa.«
Podlaga pa harmonika. Boljše skoraj ne gre. In tukaj se je začelo. Vrhunec koncerta. Skoraj celotna druga polovica je bila praktično vrhunec. Ni se nehalo. Ne. Komad na komad, energija na energijo. Decembra so nam v Mariboru pričarali Dalmacijo, nas spomnili, kako lepo je iti na morje k njim. Nam pa je dogajalo. Na polno! Neverjetno. Nisem pričakoval takšne energije.
Najslabši del koncerta? Konec. Ker je vse skupaj še vedno bilo v luftu, skakalo, pelo. In želeli smo še. Oni pa so končali. In še kar nekaj časa smo stali pod odrom ter združno vzklikali DJE-ČA-CI, totalno preglasili napovedovalca. Ampak žal ne. Zoni je želel še, Vojko pa se je oblekel in nakazal, da ne more (noče?). Želeli so, da gremo skupaj v Gustafa na aftera, na toplo. Dobro, smo se sprijaznili. Predvsem zato, ker se je takrat zdelo, da bi lahko odrepali še deset komadov in bi na koncu še vedno imeli ta filing, da nekaj manjka. Da hočemo še. Ker so si vrhovi samo sledili, pesem za pesmijo. Redko komu še danes to uspeva. Nekako normalno je že, da koncert na določeni točki postane dolgočasen. Ne pri Dječacih. A.a.
Vrhunec po koncertu? Stali smo pred Gustafom, mimo pa je vznemirjeno iskajoč nekoga/nekaj, skakal Zoni. Z nekim stolom za bobne v rokah. Vprašal sem ga koga išče, odgovoril pa je: »Ma onog debelog basista. Trebam ključeve kombija.« Seveda smo se mu narežali. Tako kot skoraj celoten koncert, ko je plesal nek svoj ples. Ni čudno, da sta Vojko in Ivo skupaj spacala komad Zoni ti si lud.
Celotna izkušnja: Prostor, razpoloženje, ozračje, osebje, publika, Dječaci, seveda, moram omeniti tudi hipstersko-indie-luškane Koala Voice, ki so bili odlična predskupina … vse skupaj povezano je meni bilo nekaj najboljšega, kar se je v Mariboru, vsaj v zadnji treh, morda še več, letih, na koncertnem področju zgodilo. Istina!
