Lepota. Čistost. Izraz. Pristnost. Golota. Maska. Resnica. Intima, intima, intima … svetobolje. Ja. Poezija. Kao, pesniki se ne smejimo. Kot je rekel tudi Dejan Koban, ob koncu devetnajstih Mladih rim v Mariboru. Seveda za kontra efekt. Na koncu smo se vsi smejali. Do neke meje, je poezija res to – čustvenost. Resnost. In iz tega se, valda, ne moreš delati norca. Je pa to samo ena drobcena ploščica mozaika. Ker ja. Lahko se delaš norca. Lahko se smejiš. Lahko se poserješ na papir in bralcem v usta. Lahko pa, ja, spustiš solzo.
Karkoli. Samo, da izhaja iz tebe? Ne vem. Mogoče. Vsak pesnik ima pač svoj način. Poznam ljudi, ki si v pesmih želijo resnico in neponarejenost, nekateri pa čisto nalašč odlepijo vsakdanjo faco ter lažejo. Pretvarjajo. Saj, konec koncev, to vse izhaja iz tebe, ne? Karkoli v življenju narediš, narediš, ker je nekaj na tebe vplivalo in je zdaj v tebi? Ja. Filozofija. Mogoče pa ni tako. Nimam niti namena ugotoviti.
Vem pa, da je meni poezija čisto res nekaj drugačnega kot kakršnokoli drugo pisanje. Ker je tak’ hudo spontana. Ker je tak’ hudo nerazumljiva. Ne gre. Ne morem je razumeti do konca. In to je tista pika na i, smetana na vrhu torte ali pranje zob po prekrokani noči. Sam pri pisanju pesmi, za razliko od pisanja na primer tega teksta, ne razmišljam preveč. Ne. Pride ideja, ki jo poknem na papir. Saj verjetno tukaj tiči tudi razlog, da so moje pesmi dokaj kratke. Ker enostavno napišem vedno tak’, iz prve. Brez tuhtanja, kaj pa naj zdaj napišem. Ne. Če se ustavi, je pesmi konec. In poezije nikoli ne tipkam. Vedno pišem. S svinčnikom, kulijem, nalivnim peresom, barvico … Kar je kar simbolično, ne?
Nazadnje me je zelo butnila ugotovitev, da je pisati poezijo fejst zabavno. Pa naj gre za žalostno ali veselo pesem. Ko je mala sestrica, sedmi razred, pisala pesmi za nek natečaj, sem se ji pridružil. In sem pisal z njo, na isto temo, kot je morala ona. O kolesu. V, ne vem, pol urce je nastalo približno deset pesmi. Vsaka različna. Vsaka posebna. Poezija je igra. In pisala sva jo brat in sestra med katerima je skoraj deset let razlike. Poezija je za vsakogar.
Je pa res, da me zadnje čase poezija kot taka več ne butne. Ne. Žal. In res pogrešam ta občutek. Ko prebereš neko pesem, ko jo prebiraš znova in znova in si tako fasciniran, da misliš, da tista Pesem, z veliko, razloži vse. Vso filozofijo tega sveta. Zato se zdaj težko poistovetim s pesniki na recitacijah. Tako kot včeraj na Mladih rimah. Kar ne pomeni, da so pesmi slabe. Še zdaleč ne. Preprosto sem se v poplavi vse te poezije izgubil. Ne odkrijem nič novega.
Ampak iščem, iščem … da me spet zadane. Saj mogoče sem si jo čisto sam skril. Ker sem se pognal v prozno pisanje. Ki je res ful drugačno, točno zaradi tega, kar sem zgoraj napisal za poezijo. Pri poeziji pade ideja in napišem. Pri prozi pa mora za skoraj vsak stavek pasti nova ideja. Da. Je težje. Ampak v tem je ta čar, ki ga poezija nima. In res se ne zmorem odločiti, kaj je boljše. Ne zmorem in nočem. Ni boljšega. Pisanje je pisanje. Klišejsko razgališ pa se tu in tam.
