Razstava HORIZONT : NEVIDNO

Vljudno vabljeni na razstavo HORIZONT : NEVIDNO.

Postavljena so dela dveh umetnikov, ki s svojim samosvojim slikarskim izrazom – vsaj implicitno – prevprašujejo možnosti slikarstva kot sodobnega umetniškega medija za posredovanje smisla in pomena, ki bi lahko presegla same koncepte vidnosti in zaznavnosti. Ker so spektakli našega vsakdana vizualnost vključili v povsem novo vrsto integralne realnosti, se slikarstvo danes pogosto dojema kot praksa, ki je izgubila svoj glas. Naloga umetniškega izraza v izvoru (habitualnega) konca slikarstva tako postaja iskanje alternativnih jezikov – ali glasov – ki v (slikarskih) delih novih generacij vzpostavljajo novo vrsto skoraj postvizualne prisotnosti.

Ne glede na medij – od natančno izdelanih temačnih krajin, predstavljenih na tej razstavi, do lesorezov, ki niso predstavljeni kot grafike, temveč kot kiparske površine – Pjevačevićeva dela razkrivajo implicitni estetizem kot temno senco, ki visi nad našim vsakdanjim obstojem, zato jih lahko razumemo kot izrazito kritična, a hkrati odtujena dela jasne postkonceptualne provenience. Ne glede na medij ali izraz, ki ga uporablja, Pjevačevića zanimajo mejna stanja izkušnje, trenutki, v katerih se zdi, da svetloba šele začenja igrati z našo sposobnostjo jasnega videnja, predstavljanja ali celo haluciniranja prizora oziroma atmosfere. Skozi njegovo delo – ali bolje rečeno tik za njim, na horizontu virtualnega – lahko zaznamo bled odsev fotografije, natančneje risbe, ustvarjene s samo svetlobo. Zato ta dela, čeprav nastajajo skozi izrazito procesualno in introspektivno umetniško prakso, neizogibno vstopajo v dialog s številnimi sodobnimi vprašanji, od tehničnosti do virtualnosti in naprej.

Medtem ko se za platnom Pjevačevićevih del blešči temačna (tehnična) realnost, njene abstraktne infrastrukture postanejo izrazito vidne prav na površini slik Katarine Snoj. Ta dela precej neposredno kažejo, kako okviri hkrati vzpostavljajo tudi okna v svet (slike) in obratno – v sliko (sveta) – ter tako celotno izkušnjo vizualne kulture stisnejo v eno samo nenavadno situacijo. Obilje svetlobe v estetskem registru Katarine Snoj ter sugestivna sintetična materialnost njenega dela predstavljata izrazit kontrast Pjevačevićevim delom. Poleg tega je tisto, kar je pri njem mogoče zaznati kot bled odsev, pri Katarini Snoj potisnjeno zelo blizu površine, tik onkraj točke jasnega fokusa, kakor da bi gledali skozi motno steklo. Med umetnikoma se vzpostavlja medigra, v kateri platno izginja in se ponovno pojavlja – najprej kot zaslon, nato kot matrica.

Kuratorska odločitev, da se ta dva umetnika – oziroma natančneje njuna dela – postavi v dialog, nam pove tudi nekaj o njunem razumevanju naših vizualnih okolij, saj sta v njih prepoznala potrebo po problematizaciji sodobnega pogleda na svet z vidika umetniške prakse. Ta praksa, kot smo že nakazali, se umešča na robove slikovne reprezentacije, saj na določen način kaže sposobnost slike, da deluje kot dvoumen medij: z večplastno transparentnostjo, brez globine, kot odprtina in kot prikaz z izrazito poudarjenim občutkom materialnosti.

Ta implicitni estetizem teme, natančno izdelane mračne krajine kot transparentnega pogleda v »sliko brez sveta« – kajti reprezentacija, ki jo zaznavamo v delu, izhaja iz sveta, ki je že tehnično ali spektakelsko abstrahiran – se gledalcu ne kaže več zgolj kot slika, temveč prej kot element prostora ali vsaj kot nekaj mnogo več in hkrati mnogo manj kot slika ali okno. Namerno zabrisana motivika Pjevačevićevih slik ustvarja estetiko dvoumnosti, v kateri je mogoče krhkost slikarstva zamenjati za virtualnost njegovega motiva, monokromatski register pa za introspektivni značaj, ki deluje kot tekstura na konceptualno transparentni površini dela. Po drugi strani nam Katarina Snoj predstavlja komplementarno situacijo – zamegljen pogled na naš lastni svet z vidika »sveta znotraj slike«. Njena dela, dvoumno neprosojna, nas ne želijo potopiti v infrastrukturni značaj same slike, temveč nas spodbuditi k premisleku našega sveta kot vizualnega konstrukta oziroma kot sveta, vizualno omejenega z eno samo podobo sveta.

Na koncu ta dela kažejo, da čeprav se nam transparentnost ponuja kot znak, kako pristopiti k tem delom, so realnosti, ki jih opazujemo z vsake strani slike, zelo različne – odvisne tudi od smeri, v katero je slika obrnjena. Morda kot enosmerno ogledalo, ki od nas najprej zahteva prilagoditev lastnega položaja, preden lahko vidimo onkraj površine; sicer bomo v njej morda zagledali le svoj lasten odsev.

Besedilo: Dario Vuger

Dario Vuger je umetnostni zgodovinar, kurator in docent na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Osijeku.

Umetnika

Nikola Pjevačević (1993, Beli Manastir) je vizualni umetnik, ki deluje na področju slikarstva in risbe. Leta 2019 je diplomiral na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, danes pa živi in deluje med Zagrebom in Osijekom. Razstavljal je v številnih hrvaških galerijah, med drugim v Galeriji SC v Zagrebu, Salonu Galić v Splitu in Galeriji Josip Račić. Za svoje delo je prejel več nagrad, njegova dela pa so vključena v zbirke Muzeja likovnih umetnosti v Osijeku ter Erste & Steiermärkische Bank.

Katarina Snoj (2002, Ljubljana) je dodiplomski študij slikarstva zaključila na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, trenutno pa nadaljuje magistrski študij na akademiji HDK-Valand v Göteborgu na Švedskem. Poleg slikarstva deluje tudi na področjih instalacije, grafike in fotografije. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah, med drugim v Media Nox, DobraVagi in Mali galeriji Banke Slovenije, v +MSUM v okviru delavnice z Aleksandro Vajd, v Slovenskem etnografskem muzeju ter s samostojno razstavo v Galeriji Odprto obrobje. Objavlja tudi kritiška besedila in sodeluje pri kuratorskih projektih razstav.

Povezava do originalnega članka