Rinem se. Prerivam v prvo vrsto, da končno pridem do tiste kovinske ograje, ki so jo postavili že prej, zavedajoč se, da bo tokrat res hudo in napeto. Rinem proti prvi vrsti, tja, kjer so najbolj goreči, kjer je meja med ljudstvom in močjo najtanjša.
Vedno huje je, vedno bolj napeto. Ljudje na moji strani ograje vedno bolj glasni, preglašajo eden drugega. Nekaj v zraku, nekaj je danes v človeških očeh. V vsakem gibu zaznaš, da so ljudje nekaj začutili in da se agresivna energija nazadržno prenaša. Policaji na drugi strani nervozno stopicljajo in tudi v njihovih očeh vidiš.
Vidiš, da se zavedajo in da se tudi pri njih nekaj stopnjuje. Rinem in rinem naprej proti skupini najbolj ekstremnih in napadalnih. Kjer petarde najbolj pokajo, kjer huronsko doni že zdaj. Rinem in v meni raste želja, da bi se nekaj zgodilo, da bi nekaj začutil, da bi se za nekaj boril, da bi za nekaj trpel, da bi o tem dnevu lahko enkrat nekomu pripovedoval. Približujem se mestu, kjer protestniki ruvajo kovinsko ograjo, jo zdaj že preskakujejo, brcajo proti policajem, mečejo granitne kocke in se derejo: »Gotov si, Gotof si. Pičke. Kaj je pičke. Pičke policajske.«
Zdaj je priložnost, da se ta življenjski dolgcajt konča. Da se konča ta občutek neizkoriščenosti človeškega potenciala, da se konča represija nad življenjem, ki se jo gremo sami nad seboj in da se končno nekaj zgodi in spremeni. In da bo konec občutka življenja brez pomena, nemoči, nesmisla. Tokrat se mogoče res za nekaj borimo. To je prava vojna. Postajalo je huje in huje, zdaj smo izruvali že lep kos ograje, se začeli pretepat in jaz bil sem vmes.
Na glavo sem si dal kapuco. Tako. Zdaj se je začelo zares. Policaji začnejo pretepati s pendreki, zato se v parku skrijem za drevo, ko se naenkrat za mano na popolnoma nepričakovani strani – od tam, kjer so prej bili protestniki, pojavi polno oborožen policaj s psom. Presenečeno pogledam, saj je prišel iz naše strani. Ustrašim se ga, ampak se on mene še bolj, zato dvigne rokavico. Vidim njegove prestrašene oči in takoj za tem nešteto kapljic, kako se približujejo mojim očem in postajajo večje in večje, dokler niso postale večje od oči samih.
Začutil sem, da me je nekaj zadelo. Od pljuska številnih malih kapljic so me zabolele oči. Nič več ne vidim. Ampak čutim, čutim, borim se. Borim se za nekaj. Za revolucijo. Bolečina postaja vse hujša. Postane mi slabo. Padem po tleh.
Pekočina v očeh postaja nevzdržna. Oslepel bom. To je to. Prekleti policaj, od kod se je pojavil. Sploh ve, kaj je naredil? Pa ravno meni, ki si tega najmanj zaslužim. Ki sploh nisem nič hotel. Le bil sem ob nepravem času ne nepravem mestu. Je bilo za to vredno oslepeti?!
»Prokleti peder!« se derem, kolikor gre. Ampak me več noben ne sliši. Postaja bolj in bolj glasno. Začutim neznosen pritisk v glavo, dobim občutek, da bo eksplodirala, zato nepremično ležim na tleh, saj je tako še najbolj vzdržno. Okrog sebe slišim paniko. Slišim ljudi, ki padajo po tleh, pendreke, špreje, slišim pobesnele policijske pse z nagobčniki, nebrzdane policaje, slišim helikopter. Pekočina v očeh in pritisk v glavi postajata neznosna in se začenjata seliti po celotnem telesu. Postane mi slabo, grozno slabo. Postane mi vse skupaj tako, kot se lahko človek počuti samo tik pred smrtjo. Bolečina se je zdaj začela mešati še s slabostjo in strahom, da bom tam v parku pred Prvo umrl. Žal mi je, da sem se sploh pojavil tukaj. Kaj mi je tega treba bilo. Ne, radarji tega niso vredni. Derem se »aaaaa. Na pomoč, pomagajte, umrl bom!« Če bi lahko vstal, bi na slepo tekel, tekel in samo nekam tekel, vendar se ne morem več niti premakniti, slabost in pekočina sta se zdaj preselili še v noge.
Maribor, 26. november 2012.
Po dolgih minutah neskončnih muk, plazenja po tleh, slinjenja in zapikovanja nohtov v hladno zemljo, saj je to bilo edino, kar sem sploh lahko premikal, me očitno nekdo vidi ali sliši. Prime me pod rame in začne vleči po tleh. Noge mi bingljajo in se odbijajo od tal, kot da niso moje. Čutim jih, a nimam moči, da bi jih premaknil. Čutim, da ima moj veliki rešitelj stas redarja. Slava mu. Med vlečenjem me pokliče po imenu: »Si v redu, Puhar? Si v redu?«
Komaj spustim nek glas. »Kaj je b’lo?« vpraša. Dobim ravno toliko moči, da se začnem dret: »Aaaaa, proklete pizde, pizda jim materna, svinje, spizdite, gotof si!« On me še vleče in vleče, dokler končno ne začutim, da pasji lajež postaja nekoliko manj glasen, tudi zvok helikopterja več ne rezonira tako po mojem telesu. Reče mi še enkrat „Puhar, si vredu?“
»Ja, aaaaa, boli, ko svinja, v oči sem dobil solzilec, direktno v oči, v curku mi je špricnilo, slabo mi je! Pizde policajske, jebem jim mater! Gotof je!« Posede me na tla pred vhodom v Vinag – to sem videl šele kakšne pol ure kasneje, ko sem prvič narahlo priprl oči – in mi reče: »Tu si varen,« nato pa steče naprej.
