Sedim v »Luftu«, od koder imam najlešpi razgled na mestne ulice. Moj pogled je usmerjen na velik trg, tak, kakršnega najdeš samo v Mariboru. Čez trg hitijo ljudje, ki so od tukaj so videti kot majhne pikice, ki neorganizirnao skačejo sem in tja. S prijateljico obujava spomine iz pred let, ko tega trga še ni bilo. Ko se je tod mimo vila glavna cesta in je pred Večerom še bila avtobusna postaja. Pa tisti mali prehod za pešce s semaforjem, ki ga nihče ni resno jemal. Takrat je bil mestni vrvež in ljudje so se morali umikati drug drugemu. Danes tu stoji največji trg, ki ga premore naša ljuba deželica. No, vsaj v nečem smo največji.
Nato se moj pogled sprehodi malo višje do Grajskega trga. Morda večini neznano, pa vendar je pomembno omeniti, da je prav na tem trgu leta 1883 zasvetila prva električna žarnica na slovenskem. In ko sem ravno pri neznanem, v Mariboru je leta 1868 izšla prva številka prvega slovenskega dnevnika Slovenski narod. Predvidevam, da uspehov mariborskega nogometnega kluba ne rabim posebej omenjati. Maribor je bil prvo slovensko mesto, ki se ponaša z nazivom Evropska prestolnica kulture, kar ne bi smelo biti presenečenje, saj je kulturno dogajanje v mesto pestro. Slovensko narodno gledališče Maribor je največji javni kultruni zavod, ki pod svojo streho združuje Dramo, Opero, Balet in Simfonični orkester. Imamo to, kar nam zavida marsikatero mesto v Evropi. Torej, v nečem smo prvi. Imamo potencial biti najboljši, največji, prvi.
To so stvari, na katere smo lahko ponosni. Ponosni, da smo prvi in najboljši v tem. Na drugi strani pa so stvari, na katere ne moremo biti ponosni, da smo prvi oz. v vrhu. Stvari, kjer si želimo, da bi bili boljši. Imamo eno višjih stopenj registrirane brezposelnosti v Sloveniji (16,8%), povprečna bruto plača v regiji po statističnih podatkih znanša 1380,58€ in je približno 200€ nižja kot v osrednji Sloveniji. Ne moremo se ravno pohvaliti z malo manj kot 8000 registriranimi brezposelnimi, da neregistriranih brezposelnih sploh ne omenjam.
Maribor je mesto, ki je na eni strani zelo podhranjeno, v marsičem pa je zelo razvit in prepoznan. Če smo lahko v preteklosti že dosegali tako odlične rezultate, jih lahko spet. Vendar bo peščica ljudi to težko spremenila. Najprej moramo priti iz teme na svetlo, spremeniti način razmišljanja, ki nam ga vsiljujejo mediji, ki so pod vplivom oblasti.
Morda bi morali začeti graditi na dobrih temeljih preteklosti, ki nas v osrčju mesta opominjajo, da je bilo to veliko, srčno mesto. Mesto, kamor se ljudje še vedno radi vračajo. Še vedno mi v mislim ležijo besede prijateljice, ki je, preden je odšla nazaj v veliko kraljestvo, rekla: »Ne veš, kako zelo pogrešam Maribor.«
