Kostumografija predstave, ki je zasluga Mire Strnad – Miricote je bogata, očarljiva in prepričljiva. Še toliko bolj pride do izraza zaradi dokaj minimalistične scenografije, ki jo v večini prizorov sestavlja projekcija fotografij in videov in štirje stebri na kolesih, ki s svojo fleksibilnostjo zelo nevpadljivo uokvirjajo odrski prostor, hkrati pa zelo učinkovito podpirajo preostale elemente predstave.
Režiser Matjaž Latin, umetniška vodja Maja Pihler – Bilbi in vsi ostali, so od meseca februarja, ko so začeli z ustvarjanjem mjuzikla, naredili veliko delo. Druga ima znova fantastično predstavo, ki jo bo še velikokrat razprodala. Producent predstave in ravnatelj druge, Ivan Lorenčič, ki je sedel za mano je bil vidno in upravičeno ponosen. Ni pa občutek ponosa v petek preveval samo njega, ampak vsakogar na predstavi, ki je povezan z drugo in to je bilo čututi v vsakem kotičku. Druga kipi od kreativnosti. Na hodniku so razstavljene božične smreke, ena od teh je postavljena z glavo navzdol in pripisom, ki ga lahko vidite na spodnji sliki. Rajh in Jaša, drugaša, s katerima sem po predstavi spil pivo in sok, sta bila prav tako navdušena. Češ, to je druga. To smo mi.
Doma sem ob opisovanju predstave punci, bivši dijakinji druge, dodal tudi nekaj skepse. Predvsem o – prosto po Puharju – Lina Kutuzović fenomenu. Kako nevaren za razvoj otrok in mladostnikov je lahko oder, pozornost in slava. Sploh, če tega ne podpira primerna in občutljiva vzgoja staršev in profesorjev. In če si predstavlja, kakšno breme naložimo tem bodočim odraslim s tem, ko že tako mladi doživijo takšno slavo. Zdaj imajo še večjo obvezo nekaj biti in postati v življenju. In kaj če jim ne uspe, kar je čisto življensko. Vsem ne bo. Kako se bodo potem spopadali z življenjem? Pa naj bi bilo to samo dobro za samopodobo v teh občutljiv letih in potrebna samozavest za vse projekte, ki se jih bodo lotevali v nadaljevanju svojih življenj. Jah, kaj bi jaz vedel.
Turistični tehnik.
