Povzetek, taki, aufbiks, petkovega večera na Poštni
Za vse one, ki nismo šli na Pag ali pa na vprašanje, kam greš na morje, naredimo kisli ksiht, je tu Poštna. Nafilana in nabita. Mize, mater, skoraj ne dobiš tam po deseti, ajde, enajsti in to v vrhuncu poletno-dopustniške sezone. Potem ko je ekipa Društva Poštna lani ugotovila, da nima smisla tempirati vrhunec v čas Festivala Lent, je zdaj spet, v svoji tretji post-EPK sezoni, Poštna spet ulica, ki vestno drži pokonci kondicijo mesta in pušča, da ima ulica takšen vajb, kot si ga naredi folk sam.
Kolegica iz Ljubljane, ki je sicer odraščala v Mariboru, me je, ko sem ji povedal, da bo koncert tribute banda Bijelo Dugme, non-stop gušila, kdaj se bo koncert začel. Kdaj? Bo, ko bo. Okrog desete, cirka. Pa saj v tem je finta, ni? Se bo že začel. Saj na Poštno ne greš, primarno, zaradi koncerta, ne? Pač prideš tja, zicneš se, padeš v debato, pozdraviš vse, ki te poznajo, čeprav nisi ziher, kak jim je ime, počakaš, da grejo mimo tri dekliščine in dve fantovščini, pa vse one rakete, ki se pridejo na pol nage pokazat, kaj bo na ogled ob dveh zjutraj v bolj šik lokalih.
In točno tak je bil ta petek. Ravno pravi. Na izi. Skulirano, sčilano, urbano, sveže, poletno. Pa še vreme je, kolko-tolko, zdržalo, ker se je oblakom scotalo šele tam, krepko po polnoči. Ampak do takrat so Pastiri, domači akordno nadudlani ljubitelji skupine Bijelo dugme, v dveh polčasih itak že obdelali repertoar. Skrbno izbran, moram rečt. Lahko bi namreč res naštancali samo najjače štikle, one, ko se topiš poleg, kot »ludak od marcipana« in bi večinoma uporabljali sintiče ne pa kitare. Dvakrat Lipe Cvatu, trikrat Đurđevdan in do onemoglosti Hajdemo u planine. Ampak ne. Začeli so s Selmo, ki so jo potem na koncu še enkrat ponovili. Ker pač… Selma. Ponudili so raje tudi ornk kitarske Kad bio bijelo dugme, Izgledala je malo čudno, Na zadnjem sedištu mog avta. Niti za trenutek niso iz arsenala Gorana Bregovića naredili terasa band muzike. Ne, Poštna ni Prešernov trg. Nak. Odšpilali so ravno prav, brez jugonostalgije ali včasih-je-bila-muzika senilnosti. Ne. Prišli, oddelali in šli. Tak’ se to dela, pubeci, da.
In zaradi takih programskih odločitev na Poštni, katere duh je skušal letos na novo najti Festival Lent, srečaš vse živo. Recimo svojega računovodjo, ki ti pove, da je bil v sedmem klasu na prvem špilu Bijelega dugma v Mariboru. Kje? Ne, ne v Ljudskem vrtu, tam so bili kako leto, dve kasneje. Prvi špil je bil na Orožnovi v Klubu mladih, bodoči bivši MKC. In da je bil doma tepen, ker se je prišel ob dveh zjutraj prikeglal.
E, to. To so zgodbe, to je point Poštne. Ki vse to dela… Z lastnim budžetom. Ja, saj so zagrozili, da se tega heca ne bodo več šli, ker župan rad pride pokazat svoj klobuk tja, ampak s praznim žepom. Da se je ulica znucala, da se hodi folk tja kazat in da je program ratal preveč splošen, so se gotovo tudi naposlušali. Ekipa, ki je v Maribor pripeljala Srebrenički inferno in ti off the record pove, da si želi takih imen, ki te sezujejo, dela dalje po svoje, je vedno tam, sredi dogajanja in ve, kaj dela in kaj ne.
Moja kolegica me je sicer vmes trikrat vprašala, če si lahko gre po sendvič v Isabelo in si ga prinese v Piaf. Ja pa walda. Ti samo nosi. Zaželela si je, da bi bilo še več ljudi, ampak kam bi jih pa dala? Dovolj punc je plesalo pod odrom, mize pa vse pune. To je to. Še vedno šok za koga, ki potem na nedeljskem kosilu razlaga, da je Maribor »živ«. Ja. Je. Binca, čaga, se naceja in se bori proti standardu in BDP-ju, kakor pač ve in zna. Poštna je bila sinoči znova dokončni dokaz, da mesto po Lentu ne umre, za kar seveda skrbi še kdo poleg Poštne. Ravno take večere bi lahko obiskali zlasti tisti mladi jamrajoči bandi, za katere je slovenska publika »čudna, podcenjujoča, nizkega nivoja in jo boli briga za domače bande«. Poštna je idealen poligon za mariborsko dubiozo, sarse ipd. Pa jih praviloma ni blizu. Zakaj, že vejo sami. Naučili bi se pa lahko, zakaj si je smiselno vzeti pavzo, kako nagovoriti narod in kako nastaviti zvok ravno dovolj na glas, da ne zmotiš tiste, ki so prišli na Poštno na debato in dobili poleg še koncert pubecov, ki so band naredili predlani.
In kaj je na koncu največji uspeh? Zdaj, ko vsak že zija v radarsko sliko padavin, bi pričakoval, da bodo ob taki fronti vsi zradirali domov. Nak. Niso. Pod tendo, pod streho, za šank. In to ob enih zjutraj. Vrhunsko, svobodno, dostopno. Z glasbeno pieteto celo do Bijelega dugma. Večer, ko te ne moti, da prideš domov z vodo v šuhih, ker te s hamburgerjem v roki dobi neka frdamana fronta. Kul.
