Slovensko narodno gledališče Maribor 27 Slovenska ulica Maribor, Upravna enota Maribor, 2000 Slovenia

Avtor: Katarina Morano, Žiga Divjak
Režija: Žiga Divjak
Ponedeljek. Iz ure v uro. Bo.
Torek. Iz ure v uro. Saj bo.
Sreda. Iz ure v uro. Samo še tole potrpim, pa bo.
Četrtek. Iz dneva v dan. Še čisto malo, pa bo.
Petek. Iz tedna v teden. Saj bo.
Sobota. Iz meseca v mesec. Bo.
Nedelja. Iz leta v leto. Bo. A bo?
Ljudje in živali smo si v marsičem podobni. Naša skupna lastnost je na primer osnovni strah – strah pred smrtjo. Med evolucijo je bil obojim prirojen preživetveni nagon, ki nas poskuša ohranjati pri življenju. Vendar pa je človek v primerjavi z živalmi edino bitje, ki se zaveda neizbežnosti smrti, edino bitje, ki se zaveda, da bo moralo umreti. Od smrti pa nas loči samo čas, in to določen čas. Vendar meje tega trajanja večina ne more predvideti. To daje danemu času neskončno vrednost.
Osnova avtorskega projekta Sedem dni je občutek, da nam zaradi nenehne naglice, v kateri si poskušamo zagotoviti boljši oziroma mirnejši jutri, posamezen dan prepogosto spolzi iz rok. To bo predstava o življenju malih ljudi, ki se po najboljših zmožnostih trudijo preživeti iz tedna v teden, ob tem pa upajo, da ne bo tako tudi iz leta v leto. To bo predstava o malem človeku, ki se mora kljub dejstvu, da svet, ki mu pripada, gotovo drvi v katastrofo, ukvarjati s svojim »vrtičkom«, ki že dolgo ne uspeva tako, kot je nekoč (če sploh je kdaj uspeval), ali pa uspeva zgolj toliko, da mali človek ob njem z upanjem ali celo brez njega vztraja. Tako zelo se trudi preživeti, da skoraj pozabi, da morda niti ne živi.
Sedem dni je omnibus usod, s katerimi si delimo ulice, stanovanjske bloke, pisarniške mize, vrste na blagajnah nakupovalnih središč, garderobe na bazenih, stranišča v najljubšem baru, je omnibus usod, s katerimi se zvrstimo za mizami v priljubljenih gostilnah, usod, s katerimi si delimo usodo.
Režiser Žiga Divjak je za svojo prvo uprizoritev v institucionalnem gledališču (Človek, ki je gledal svet, SMG) leta 2017 na Borštnikovem srečanju prejel nagrado za najboljšo režijo, leta 2018 pa je bila na omenjenem srečanju uprizoritev 6 v njegovi režiji (koproducenta Maska Ljubljana in SMG) razglašena za najboljšo uprizoritev v celoti. Žiga Divjak v sezoni 2019/2020 v MGL režira prvič. Z dramaturginjo Katarino Morano, ki je njegova stalna sodelavka, napovedujeta predstavo »o sedmih trenutkih, ki sodu počasi izbijajo dno« …
Ponedeljek je, ura je sedem in čas je, da vstanemo …
Povzeto po članku Gorana Lukića iz gledališkega lista uprizoritve
Smo delavci. Delavke. Partnerji. Partnerke. Možje. Žene. Očetje. Mame. Bratje. Sestre. Prijatelji. Prijateljice.
Znanci. Znanke. Aktivni. Pasivni. Jezni. Veseli. Žalostni. Vsak izmed nas je kaj izmed tega, in še več. Vsak izmed nas se vsak dan gradi skozi vse to, in še več. Vsakega izmed nas se vsak dan, preko drugih, gradi skozi vse to, in še več. Kombinacij je nešteto. Interakcij je nešteto. Snovi, iz katere vedno znova nastajajo dogodki, zgodbe, ki ostajajo skozi čas. Uprizoritev Sedem dni je zato več kot aktualna – vedno znova aktualna. Je življenje. In kot taka se uprizoritev Sedem dni nikoli ne konča – tako kot se življenje vedno znova obnavlja skozi neštete interakcije, dogodke, izkušnje, spomine. In tako tudi ti, ki gledaš to »predstavo«, nisi gledalec. Si človek. Z nešteto interakcijami, dogodki, izkušnjami, spomini, ki so te privedli do tega, da si ta del življenja tudi del življenja tistih, ki ti z odra govorijo življenje; da ta del življenja deliš z drugimi, ki prav tako z istega odra poslušajo isto življenje; da ta del življenja, medtem ko z odra poslušaš to življenje, pri sebi priklicuješ dogodke, spomine, interakcije svojega življenja. Vsi skupaj pa ob poslušanju tega življenja in intimnem priklicu nanj priklicanih dogodkov, spominov, interakcij pletemo neskončno mrežo – življenja.
V uprizoritvi smo uporabili krajši odlomek in aranžma iz skladbe Tvoje jutro Vlada Kreslina.
Za sodelovanje se zahvaljujemo Jaru Zorcu (glas po telefonu), Gregorju Zorcu, Maji Križnik, Goranu Lukiću, Delavski svetovalnici, Živi Divjak in Maji Avi Žiberna.
Več informacij na spletni strani: https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni

Avtor: Susan Sontag
Režija: Dorian Šilec Petek
Oh, ekstaza samote!
Susan Sontag
Kako junaško je, da zatajimo nečimrnost do te mere, da zmoremo priznati, da nam je igra pretežka.
Alice James, o samomoru
Ime Alice. Skriva se iskanje, skriva se nepoznano, groteskno in nevarno. Skriva se čudež. Alice se nahaja v neprepoznavnih oblikah, pojavlja se kot duh in pojavlja se kot partner. Kljub neprepoznavnosti je to telo lahko Alice, zadnja meja Alice. Črno sonce sveti v hladno sobo, v kateri biva Alice. Okoli nje ni nikogar.
Alice James je v svoj dnevnik pisala o starem paru, ki se je odločil, da po polnem življenju skupaj skoči v deročo reko. To je njena volja, njena sanjarija in v tej sanjariji je nekaj magičnega. Alice verjame v magijo, ne v čarovnije in uroke, ampak v svetlobo, ki se skozi okno razliva po sobi in osvetljuje svetleče delce v zraku, v zlate liste, ki nam vlivajo voljo do življenja. Verjame v moč nenadne sreče, ki za trenutek daje vsemu obliko smisla in urejenosti, ki se v naslednjem trenutku podre. S svojo zapuščino nam priča o neprestanem iskanju in o razbremenjujoči moči tega iskanja, saj bi z obstojem smisla vse postalo prazen avtomat. Vse, kar imamo, nam priča Alice, je iskanje, v katerem postane vse smotrno, in to je največja mera optimizma, za katerim lahko iskreno stojimo.
Danes se mi je porodila misel ‒ Ničesar ni, ničesar, kar bi mi preprečevalo, da delam karkoli, razen mene same … Odšla bom ‒ Bog, živeti je nekaj ogromnega.
Susan Sontag
Alice James se skriva v intimi in v odnosu z drugim. Kaj pomeni govoriti z drugim? Kaj pomeni biti slišan, še toliko bolj razumljen? Črno sonce, ki v osredju bitja sveti in hromi, zapira v majhne sobe. Osamljenost in samota. Tišina in nepremičnost. Kaj je meja življenja? Igra je bolečina in vsi napori po razumevanju ne zadovoljijo. Zapleteni, zvezani počasi polzimo proti Alice – želimo si njene bližine. Želimo si jo lastiti, želimo biti njeni znanci, njeni bratje, njeni rešitelji, želimo biti tisti, ki nosijo bolečino zanjo. Toda prehiti nas, močnejša je od nas in nas prelisiči ter se nam izmuzne. Ne moremo razumeti Alice in ona v svoj dnevnik zapiše: Kukavice mojstrsko imitirajo ure kukavice.
Glede smrti Gertrude Stein: zbudila se je iz globoke kome in vprašala svojo družabnico Alice Toklas: »Alice, Alice, kaj je odgovor?« Družabnica ji je odgovorila: »Ni odgovora.« Gertrude Stein je nadaljevala: »Prav, kaj pa je potem vprašanje?« In mrtva legla nazaj.
Susan Sontag
Dorian Šilec Petek
Iz gledališkega lista
Alica je pač Alice. Ne glede na stoletje, ne glede na simbolni svet, ne glede na fikcijo ali zgodovinsko dokumentarnost nosi Alice v sebi zgodbo o tesnobi in žalosti žensk. Je šolski primer, ki kaže zmage in omejitve domišljije. Je tisto, kar je skrito v vsakem posamezniku, ki čuti v sebi drugačen svet, ki pa ga nikakor ne more izraziti, deliti z drugimi, se preprosto odmakniti in z odprtimi očmi pogledati vanj. Zgodba o tistih, ki vedo, kaj vse bi lahko bili, pa niso.
Staša Prah: Umreti, spati, nemara sanjati et cetera (odlomek)
Več informacij na spletni strani: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3319

Avtor: Dane Zajc
Režija: Nina Rajić Kranjac
Poetična drama, posvečena prvi uprizoritvi v slovenskem jeziku v SNG Maribor
Koprodukcija s Konservatorijem za glasbo in balet Maribor

Častitljiv jubilej, ki ga bo Drama SNG Maribor slavila ob otvoritveni premieri sezone 2019/2020, bo obeležil dan, ko je bila pred natanko stotimi leti v Slovenskem mestnem gledališču Maribor, v današnji Stari dvorani, uprizorjena prva slovenska tragedija, Jurčičev Tugomer. Ob uprizoritvi Grmač Daneta Zajca (v režiji Nine Rajić Kranjac) je dramaturg Tibor Hrs Pandur zapisal: "Grmače, napisane v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in prvič uprizorjene leta 1994, sklepajo tragiški dramski svet Daneta Zajca, ki s pomočjo radikalne avtokritike tematizira uničenje ali razpad družine (rodu) in s tem določene skupnosti v celoti. Nekateri so Grmače skušali predstaviti kot slovenskega Hamleta ali kot medgeneracijsko tragedijo konca arhaične skupnosti, ki dreza v nevralgične točke slovenske zgodovine in mapira njeno psihogeografijo samozavrtosti, užitka v samospodbijanju, nenehnega prelaganja krivde, samopomilovanja, demonizacije drugih, sramote glede nezmožnosti vzpostavitve pristnega stika, vključno z jalovostjo izdajstev in maščevanj, samoizgubljanja v onkrajnosti, predvsem pa nebogljenost tistih, ki se imajo za odreševalce, kot je ugotovil že Taras Kermauner. Prav on je poudaril tudi, da "Grmače niso narodna, ne nacionalna pesnitev. S stališča nacionalizma so kar se da dezangažirana, pesimistična, resignativna." Politika je v Zajčevi dramatiki razkrinkana kot ničeva, kot gol pohlep po oblasti zaradi nezmožnosti preseganja temeljne človeške ponesrečenosti ali učinkovitega udejanjanja transcendence skozi ljubezen do drugega. (Celoten zapis je objavljen v datoteki pod fotogalerijo.)

Avtor: Tamara Damjanović po motivih filma
Režija: Tamara Damjanović
Komična drama o razkrivanju skrivnosti, ujetih v mobilne telefone
Štirje dolgoletni prijatelji in njihove najdražje, z izjemo Filipa, katerega prijateljica je doma obležala z vročino, se družijo na terasi in opazujejo lunin mrk. Večer mineva v čaru duhovitih zbadljivk, simpatičnih šal in aktualnih pogovorov o družinskih in intimnih zadevah. Ko tema pogovora nanese na informacije, ki jih skrivajo naši nepogrešljivi mobilni telefoni, se zbrana druščina junaško odloči, da ni skrivnosti, ki bi jih tajili pred prijateljskim omizjem. Nedolžna igra, da bo vsak od njih klice, SMS-e in MMS-e, ki bodo prihajali med večerjo, delil z vsemi zbranimi, sproži sprva zabavne reakcije, a lahkotnost igre se začne počasi izgubljati. Skrivnosti, ki bi morale ostati v majhnih glavah pametnih telefonov, spremenijo slike o zakoncih, partnerjih, ljubicah in prijateljih. Ta večer prav vsak od njih razkrije temno plat, ki jo uspešno skriva. A poti nazaj več ni in nihče ne ve, kam bo nedolžna igra usmerila svoj tok. Prvo slovensko uprizoritev Popolnih tujcev je po motivih istoimenskega izjemno uspešnega italijanskega filma iz leta 2016 zrežirala perspektivna mlada hrvaška režiserka Tamara Damjanović.

Avtor: Erik Gedeon
Naslov izvirnika: Ewig jung
Režija: Sandy Lopičić
Rock'n'roll komedija, ki v enem zamahu poruši stereotipe o dolgočasnih starcih
Staranje je postalo najhujši bavbav, najstrašnejša bolezen novega veka. Ker časa ne moremo zaustaviti, je najbolje, da skozi solze smeha pogledamo v leto 2065, kako bo, ko v gledališki stavbi na Slovenski 27 ne bo več hrama umetnosti, ampak dom za ostarele.
V uprizoritvi Večno mladi skupina igralcev in igralk, članov nekdanje mariborske Drame, na groteskno zabaven način, s pomočjo pevske oz. glasbene terapije, poskrbi za vse prej kot dolgočasen rock'n'roll tretjega življenjskega obdobja. Ob izvrstnih igralsko-pevskih interpretacijah hitov, kot so "I Love Rock'n'Roll", "Born To Be Wild", "I Got You Babe" itd., trohneče odrske deske ponovno katarzično zavibrirajo.
V songdrami Švicarja Erika Gedeona Večno mladi (2007), ki jo je vsestranski glasbenogledališki ustvarjalec Sandy Lopičić z ustvarjalci uprizoritve v vsebinsko in dramaturško adaptirani obliki postavil na oder, so (iz)našli težko iskani zvarek za večno mladost – zabavo, ki trese oder in ruši stereotipe o starcih.