Maribor center / Vodni stolp

Vabljeni na odprtje razstave, ki bo v petek, 7. novembra 2025, ob 17. uri. Razstavo bo odprl likovni kritik g. Mario Berdič Codella. Filip Kovačič Plakolm “PLACO” (1997) je že kot otrok našel veselje v risanju in ustvarjanju, ki ga spremlja vse do danes. V slikarstvo se je poglobljeno podal kasneje, po zaključku študija. Po obdobju iskanja navdiha v tujini zdaj živi in ustvarja v Mariboru kot samostojni ustvarjalec kreativnih digitalnih vsebin – od 3D-vizualizacij in animacij do ilustracij. Leta 2021 je diplomiral na Tehnični univerzi FH Joanneum v Gradcu, smer industrijsko oblikovanje. Sodeloval je pri številnih projektih z mednarodnimi podjetji, kot so Bosch, KTM in Mini. Poklicno pot je začel v Nemčiji kot pripravnik pri podjetju Mercedes-Benz, na oddelku za zunanje oblikovanje avtomobilov. Po zaključku pripravništva se je odločil nadaljevati študij in se specializirati na področju avtomobilskega oblikovanja. Leta 2023 je na isti univerzi magistriral ter pridobil naziv magister umetnosti in dizajna. Pot do magisterija ga je znova vodila v Nemčijo, tokrat v podjetje BMW Group, kjer je na oddelku avtomobilske znamke Mini eno leto sodeloval pri serijskih projektih in hkrati opravljal kooperativno magistrsko nalogo. Skozi vsa leta študija je raziskoval različne panoge oblikovanja in umetnosti. Posebej ga navdihujeta street art in pop culture. Njegov umetniški izraz se napaja iz sveta oblikovanja, ilustracije in animacije, kar se v njegovem delu zrcali v sproščenem prepletanju tehnik in pristopov. V nasprotju s strogimi in premišljenimi linijami, ki jih zahteva avtomobilski dizajn, so njegove slike igrive, skoraj pravljične ter polne živih barv in energije. Na videz preproste, a vsebinsko kompleksne, razkrivajo bogat svet različnih tehnik – od akrilnih barv do oljnih pastelov, markerjev in sprejev.

Ekstempore Eko Drava – razstava najboljših likovnih del, nastalih med 22.3. in 15.7.2025 V okviru ekstempora avtorji predstavljajo dela na temo življenja ob Dravi. V preteklosti je največja slovenska reka oblikovala pokrajino in usmerjala življenje ljudi. Drava je bila pomembna prometna, transportna in komunikacijska os, raba okolice pa je bila pretežno omejena na pašnike in travnike. Kakšna pa je reka Drava in življenje ob njej danes? Narodni dom Maribor, Zavod Fabulist kultura in Maja Šivec Kraj dogodka: Vodni stolp

Slikar Gregor Pratneker (1973) se s slikarstvom v tehniki olje na platnu ukvarja od devetdesetih let in tej tehniki ostaja zvest še danes. Živi in ustvarja v Mariboru ter ima status samostojnega ustvarjalca na področju kulture. Leta 2006 je diplomiral na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti v Mariboru z diplomsko nalogo Slikarske vedute Maribora (mentorja dr. Ciglenečki, Krašna). Med letoma 2007 in 2012  je  nadaljeval podiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2012 z nalogo Abstrahiranje in deformacije oblik v mojem slikarstvu magistriral (mentorja dr. Muhovič, Lenardič). Po študiju se je posvetil predvsem krajinam – zlasti upodobitvam gozdov, ki jih ustvarja tako plein air kot v ateljeju. Leta 2013 je za svoje delo prejel prvo nagrado Majskega salona, ki jo podeljuje ZDSLU. Že leto pozneje je s sliko Zimsko jutro navdušil francosko žirijo Jesenskega salona v Parizu, kjer odtlej redno razstavlja tudi na drugih uglednih salonih – Jesenskem salonu, Salonu lepih umetnosti in Salonu francoskih umetnikov. Decembra 2019 je na Salonu lepih umetnosti v Louvru prejel prestižno slikarsko nagrado Eugene Boudin za sliko Pomlad v gorah, poimenovano po znamenitem francoskem krajinarju. Z krajinarstvom se torej aktivno ukvarja že več kot petnajst let, samostojno pa razstavlja predvsem v Sloveniji, občasno tudi v tujini. Februarja 2020 mu je Salon francoskih umetnikov v Grand Palais podelil nagrado Mention za delo s krajinskim motivom, dve leti kasneje, leta 2022, pa je bil vključen v obsežno monografijo (Stibilj Šajn, Pratneker), posvečeno predvsem motivom krajine. Aprila 2024 je za svoje kulturne dosežke – predvsem za izjemno upodabljanje krajin in dolgoletno sodelovanje na francoskih salonih – prejel Glazerjevo listino, nagrado Mestne občine Maribor. Svečana otvoritev bo v torek, 16. septembra 2025, ob 19. uri. Razstavo bo odprl likovni kritik g. Mario Berdič Codella, otvoritev pa bo glasbeno obogatil pianist g. Igor Orešič.Razstava bo na ogled od 16. septembra do 3. oktobra, vsak dan med 10. in 17. uro

Svečana otvoritev bo v soboto, 30. 8. 2025 ob 17. uri. Jaguar klub Slovenija je bil ustanovljen leta 2009 in združuje lastnike in simpatizerje avtomobilov znamke Jaguar, različne ljudi različnih poklicev, ki jim je skupna strast do avtomobilov te znamke. V klubu so lastniki novodobnih in starodobnih vozil, s poudarkom na slednjih. Za avtomobile znamke Jaguar ni značilna le superiornost tehnike, ampak tudi vrhunsko oblikovanje, ki mu z nekaj drznosti lahko pripišemo umetniško noto. Ta, umetniška komponenta, je bila vzrok za postavitev fotografske razstave, na pobudo profesorice likovne umetnosti Janje Tomažič. Akademski slikar, profesor Oto Rimele, tudi sam član kluba, je skupaj z njo skrbno izbral 21 fotografij, ki si jih bomo lahko ogledali na razstavi v Vodnem stolpu na Lentu. Na fotografijah bomo lahko videli legendarne avtomobile znamke Jaguar, kot so  E-Type, XK, XJ, S-Type, Mk2, XJ-S in druge. Naj ne bo odveč povedati, da so avtorji večine fotografij člani Jaguar kluba Slovenija. Razstava je nastala v sodelovanju med Jaguar klubom Slovenija, Narodnim domom Maribor in Zavodom za kulturne dejavnosti FABULIST KULTURA.  

Otvoritev razstave Preslišani bo 6. maja ob 18.00 v Vodnem stolpu.  Viktorija Potočnik in Brane Širca sta ustvarjalna dvojica, ki ju je naključno povezala njuna likovna pripoved, stkana v polju eksistencialno obarvane figuralike. Njune podobe opozarjajo na vse tiste, na katere smo kot družba pozabili, jih spregledali ali preslišali. Oba ustvarjalca povezuje globoka empatija, ki se zrcali v želji, da bi prav vsak posameznik imel možnost osmislitve, saj bomo le na ta način lahko kot družba zaživeli v sožitju. Gledalca, ki se znajde sredi prostorske razstavne postavitve, se predstavljena tematika zlahka dotakne, saj se zdi, da tudi s svojo fizično umeščenostjo postaja eden izmed upodobljencev, kar predstavlja učinkovito vstopno točko identifikacije. Množica nemih figur Viktorije Potočnik in Braneta Širce namreč potrpežljivo čaka, da se v nas sproži val sočutja in predrami glas nevidnih, preslišanih in pozabljenih. Kustodinja Irma Brodnjak Firbas Viktorijo Potočnik, nekdanjo poslanka ter županja, pedagoginja in humanitarka je v zadnjih letih svoj angažiran glas prelila v likovno govorico. Sprva se je izražala v risbi in grafiki, nato pa intenzivneje v kiparskem mediju. Pri slednjem je izbrala glino, material, domač tudi njeni rojstni Prlekiji. V elegantne, manieristično razpotegnjene ženske figure je vnesla širok spekter čustev – v njihovi zamaknjenosti in ranljivosti zaslutimo osamljenost, otožnost, obup, pa tudi upor, vztrajnost, pogum in upanje. Njene ženske figure nastajajo posamično ali v paru, v razstavnih postavitvah pa se zdi, da strnjene v množico nastopajo kot branilke človeškega dostojanstva. Med številnimi skulpturami, ki jih je Potočnikova doslej ustvarila, najdemo tudi torze, konstitutiven in zelo pomenljiv del njenih najnovejših stvaritev pa so rupture, ki jih asociativno doživljamo kot rane, metaforično pa nakazujejo na izgorelost ter duhovno izpraznjenost. V prispodobi pa ravno ta izvotljenost človeške figure daje možnost za nove vsebine in drugačne pristope, zlasti v smislu odmika od banalnosti in površnosti. Brane Širca velja za izrazito angažiranega likovnega umetnika, katerega slikarski, grafični in kiparski cikli izkazujejo izjemno senzibilnost do družbenih neravnovesij. Navdih za slikarsko serijo Pariške silhuete (2017) je umetnik dobil v času bivanja v pariškem ateljeju Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Slikarski objekti so nastajali na osnovi fotografskega beleženja uličnega vrveža anonimne množice ljudi, ki preplavlja ulice, bulvarje in trge francoske prestolnice. Utrip, ki ga je Širca iskal skozi objektiv, pa poleg živahne dinamike urbanega vsakdanjika razkriva tudi manj prijetne plati sodobnega, s potrošniško logiko prežetega življenja. In ravno tovrstno bivanjsko plastenje predstavlja jedro njegovega likovnega raziskovanja. Podobe ljudi je avtor s poudarjeno konturo prenesel na večjo papirnato podlago, za likovne nosilce je uporabil napihljive papirnate vreče, namenjene zaščiti blaga med transportom. Pred nami se torej izrisujejo anonimne figure, zamrznjene v času in prostoru. Figure Širca zgovorno prikaže v belih (duhovno razvrednotenje) ali črnih silhuetah (eksistencialna teža), z močnimi plakatnimi odtenki barvnih prog pa v dela vnaša potrošniško estetiko. Gledalca, ki se znajde sredi prostorske razstavne postavitve, se predstavljena tematika zlahka dotakne, saj se zdi, da tudi s svojo fizično umeščenostjo postaja eden izmed upodobljencev, kar predstavlja učinkovito vstopno točko identifikacije. Množica nemih figur Viktorije Potočnik in Braneta Širce namreč potrpežljivo čaka, da se v nas sproži val sočutja in predrami glas nevidnih, preslišanih in pozabljenih.  

URŠKA GRADIŠNIK Kurator: Jure Kravanja, mojster fotografije Fotografinja Urška Gradišnik nam skozi fotografsko razstavo pokaže svojo sposobnost tankočutnega pripovedovanja zgodb s pomočjo vizualnega medija kot je fotografija. Urška Gradišnik iz Slovenske Bistrice je amaterska in ljubiteljska fotografinja, ki se s fotografijo ukvarja dobrih deset let. Je aktivna članica Društva fotografov Svit iz Celja, kjer je pridobila večino svojega znanja s strani kolegov fotografov. Poleg aktivnega sodelovanja v klubih, se je udeležila kar nekaj izobraževanj v Sloveniji in tujini, zelo rada pa se uči iz svojih lastnih izkušenj. Aktivno sodeluje na fotografskih natečajih v Sloveniji in tujini, kjer je dobila številna priznanja in nagrade. S pridobljenimi natečaji in nagradami si je pridobila fotografski naziv F1, ki je podeljen s strani Fotografske zveze Slovenije. Urški fotografija predstavlja željo po ustvarjanju, ki pravi, da je eno najglobljih hrepenenj človeške duše. Ustvarja za sebe in svojo dušo, največkrat na potovanjih ali pod studijskimi lučmi, kjer se igra s svetlobo in linijami človeškega telesa. Z zaključenimi serijami fotografij »Evfemistična družba«, »Love story« in »Nogomet« nam prikaže svoje stališče in odnos do problemov sodobne družbe, ki na eni strani podajajo interpretacijo kot vizualne upodobitve različnih načinov, kako ljudje v družbi pogosto uporabljajo evfemizem ali »mehčanje jezika« za obravnavo ali maskiranje resničnosti, ki je lahko neudobna, kontroverzna ali socialno občutljiva. Na drugi strani pripoveduje o ciklu odnosa, njegovih vzponih in padcih ter o končnem pomenu družine za osebno rast in razvoj, kjer rdečo nit predstavlja telefon kot simbol odtujitve drug od drugega. Poleg serij nam avtorica prikaže potovanje v razne fotografske žanre. V žanru poulične fotografije umetnica raziskuje temo človeka kot figure v prostoru. V pokrajini uporablja figuro človeka, da prikaže razmerje med ljudmi in okoljem, v katerem se nahajajo. Gledalcem pripoveduje zgodbe o različnih vidikih človeške izkušnje v odnosu do fizičnega prostora, od osamljenosti in premišljevanja do vztrajnosti in interakcije z okoljem. Z umetniškim aktom fotografinja izpostavlja ne le fizično lepoto telesa, temveč tudi globlje elemente človekovega izražanja in čustvene izpovedi. Z uporabo igre svetlobe in sence se ustvarja močan vizualni kontrast, ki poudarja oblike in črte telesa, daje pa tudi globino in teksturo podobi.