Maribor center / SNG Maribor

60. Festival Borštnikovo srečanje: Klemen Kovačič na odru Dvorane Ondine Otta Klasinc AGMISTERIJ je avtorjev/performerjev obračun s samim seboj, ki se v obliki enkratnega performansa v trajanju odvija na njegovem lastnem telesu. V ospredje postavlja napetost med oprijemljivim, zemeljskim in vsakdanjim ter posvečenim, poetičnim in presežnim. Z željo po preseganju lastne individualnosti se avtobiografsko ozira v preteklost, pri čemer spomine razprostre kot prizorišče univerzalnih vprašanj: samospoznavanje kot iskanje smisla, spomin kot krhki, a ključni nosilec identitete, samota kot temelj vere ter presenetljivost presežnih občutij, ki vznikajo iz drobnih trenutkov bivanja. Morda smo se motili, ko smo si boga zamišljali večjega od nas. V izraznem smislu združuje dve gledališki formi – performans v trajanju in buto – pri čemer se opira na njuno ključno lastnost: popolno prisotnost. Prav v tej radikalni umeščenosti v tukaj in zdaj se nemara odpira možnost preseganja časa in prostora ter vstopa v dimenzijo onkraj. Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Pet kraljev v Dvorani Frana Žižka Uprizoritev skozi prizmo legitimnosti oblasti in politične teologije temelji na Shakespearjevi oktalogiji kraljevskih kronik, ki razgrinja brutalno obdobje angleške zgodovine – od velike srednjeveške krize in stoletne vojne s Francijo do njenega vrhunca v državljanski vojni, znani kot vojna rož. Ta se konča s porazom Riharda III. in vzponom dinastije Tudorjev, ki naposled pripelje v elizabetinsko dobo. Srednjeveška materialna in duhovna kriza se odraža v psihopatologiji petih vladarjev: Rihard II. trpi za blodnjami o svoji veličini, Henrik IV. za paranojo, Henrik V. za nacionalističnim fanatizmom, Henrik VI. za katatonijo, Rihard III. pa uteleša genocidno brezčutnost. Kot absolutni oblastniki so vsi neizogibno zaznamovani z izgubo človečnosti. Njihova psihološka pot sledi dvema smerema: tisti, ki oblast izgubljajo, postopoma prepoznavajo svojo človeškost, medtem ko jo tisti, ki oblast pridobivajo, vse bolj zamenjujejo za brezčutno mehaniko vladanja – v razbitih ogledalih zaman iščejo lastno podobo. Shakespearove kronike tako delujejo kot niz prenosov oblasti, pri čemer »veliki fevdalni mehanizem zgodovine« (J. Kott) preizprašuje, kako relevantni so Shakespearovi psihološki modeli oblastnikov danes. Koliko sodobnih političnih praks že odseva v zatohlih dvorih krvoločnih Rihardov in Henrikov? Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Alica; nekaj solilogov o neznosnosti časa na odru Dvorane Ondine Otta Klasinc Aličin vrtoglavi padec v zajčjo luknjo in dolgotrajno padanje v globino se ne zgodi kar tako – sproži ga njeno občutenje zunanjega sveta, prežetega z redom, pravili, pritiski in togimi pričakovanji. Svet, ki jo obdaja, je utesnjen in predvidljiv, zadušljiv v svoji urejenosti. Čudežna dežela, v katero pade, ji ne ponudi le pobega, temveč popolnoma novo perspektivo – prostor, kjer lahko misel zablodi, kjer absurdi nadomestijo pravila, kjer postane mogoče tisto, kar je bilo prej nesprejemljivo. Skok v zajčjo luknjo je tako več kot domišljijska dogodivščina – je dejanje upora proti togosti, korak v neznano, potop v svet, ki je hkrati razburljiv in nevaren. Čeprav je čudežna dežela sprva videti svobodna in igriva, se izkaže tudi za prostor, ki terja pogum, soočanje z notranjimi strahovi in sprejemanje lastne izgubljenosti. A prav v tej radikalni dezorientaciji se odpre možnost – možnost, da z druge strani pogledamo svet, ki smo ga pustili za sabo, in se vprašamo: kam naprej, če sploh? Predstava Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa raziskuje čudežno deželo kot simbolično območje prehoda – morda celo smrti. A ne v mističnem, oddaljenem smislu, temveč skozi niz konkretnih občutkov, ki so globoko človeški, znani, preživeti. Ustvarjalci jih ne prikazujejo kot fikcijo, temveč kot resničnost, ki jo vsak od njih nosi s sabo. Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Zdej loh spokam zdej loh grem v Dvorani Ondine Otta Klasinc "Na star radionaštimam dober zvokvrti me naokrogpremika sem in tjapritisne me na tla  ta dober zvokki vznak nas zavrtivžigalnik in tobakkot sveder do kostime v hipu obnori  ta svinčnik me poznain škatla zaigrana srednje trd grafitin sled ki nam slediposenči svetle dniza sfukane ljudi"   Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Nebesje v Dvorani Frana Žižka Del gledališke poti Lucy Kirkwood zaznamuje sodelovanje z angleško skupino Clean Break, ki od leta 1979 skozi gledališke programe v zaporih naslavlja tematike ženske kriminalitete in sodnega sistema. Njihovo delo presega okvir umetnosti – skozi pripovedi zaprtih žensk razkrivajo globoko zakoreninjene sistemske neenakosti in pristranskosti pravosodja. Te teme močno odzvanjajo tudi v Kirkwoodini drami Nebesje. Dogajanje je postavljeno v leto 1759, v vas v Suffolku, kjer se ženska porota znajde pred odločilno nalogo – razsoditi o usodi Sally Poppy, obtožene umora. A zgodba presega okvir posameznega primera: v ospredje stopajo vprašanja svobode, odgovornosti in (ne)vidnih družbenih pritiskov, ki so kljub zgodovinskemu kontekstu še vedno izjemno aktualna. Skozi pokrajino zgodovinskega trenutka, zaznamovanega z vzponom kapitalizma, razlaščanjem skupnostne zemlje in neplačanim ženskim delom, se z izostreno natančnostjo izrisujejo boji proti patriarhalni nadvladi. Ti boji se pogosto kažejo kot navidezne delitve med ženskostjo in moškostjo – a v resnici razkrivajo globlje sistemske mehanizme moči in podrejanja. Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Toxic vol. 2 v Malem odru Uprizoritev Toxic temelji na istoimenskem avtofikcijskem romanu dramaturginje in pisateljice Eve Mahkovic. Ta slogovno razgiban, vsebinsko nepredvidljiv in asociativno gost tekst v gledališki priredbi in idejni zasnovi Nataše Matjašec Rošker postane emocionalna partitura vzponov in padcev – pretok misli, refleksij, občutij, podob in popkulturnih referenc, v katerem se mešajo osebno in kolektivno, sveto in trivialno, notranje in zunanje. Toxic je potop v mentalni in čustveni svet urbane mlade ženske, ki v labirintu sodobnega življenja išče pomen, povezanost in sebe. V njenem zaprtem vrtu (hortus conclusus) se prepletajo spomini in vsakdan, upi in razočaranja, naključni pogovori in veliki premisleki, ki jih spremljajo TV-serije, svetnice, ikone, nakupi, knjige, glasba, bolečine, prijateljstva in trenutki veselja. Po vzoru Montaignovega pogumnega samopreiskovanja in radikalne telesnosti performansov Marine Abramović, Toxic brez olepševanja zareže v osebno – v telo, misli in čustva – in odpira prostor za refleksijo o tem, kaj pomeni biti ženska, biti prisotna, biti preobremenjena, biti čuteča. In preživeti. Vstopnice: Cena v predprodaji: 15 € Redna cena: 20 €   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Samo še enkrat gremo spat v Dvorani Frana Žižka Uprizoritev Samo še enkrat gremo spat se naslanja na otroško vero v obljube, pričakovanja in neizmerno željo po jutri – tistem jutri, ki bo gotovo boljše, lepše, lažje od današnjega dne. Karkoli nas danes zaboli, lahko zacelimo jutri. Kar se danes podre, bomo jutri popravili. Kar izgubimo, morda že jutri najdemo nazaj. Predstava uteleša neustavljivo moč upanja, ki kljubuje teži vsakdana – a hkrati tudi razkriva, kako nas prav to upanje lahko ujame v nenehno prelaganje življenja na prihodnost. Medtem ko zremo proti obzorju in čakamo novo jutro, pogosto spregledamo trenutek, ki se dogaja tukaj in zdaj. Ne znamo obstati, zadihati, pogledati okoli sebe, se ustaviti v sedanjosti, jo občutiti. Vsa naša preteklost je stkana iz majhnih odločitev – načrtovanih ali naključnih – ki so skupaj oblikovale našo sedanjost in tlakovale pot jutrišnjemu dnevu. Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi na Komornem odru. Interaktivna intermedijska uprizoritev izhaja iz eksperimentalnega izziva: kako lahko dramsko besedilo vstopa v prostor uprizoritve preko principov delovanja (računalniških) iger in kako lahko osebna, intimna pripoved posameznika postane del kolektivne, igralske izkušnje? Predstava Vse se je nadaljevalo z zmrznjenimi jastogi sledi avtoričinemu besedilu Vse se je začelo z golažem iz zajčkov, za katerega je leta 2020 na Tednu slovenske drame prejela nagrado za najboljšo mlado dramatičarko. Če se je prvi del ukvarjal predvsem z vprašanjem krivde, se drugi poglobi v tematiko sramu. Skozi zgodbe treh mladih žensk, ki se soočajo z izkušnjami zlorabe, bolezni in osamljenosti, predstava odpira prostor razmisleka o prekarnosti, gentrifikaciji in splošni družbeni negotovosti.   Vstopnice:   Več o dogodku