Kibla 9 Ulica kneza Koclja Maribor, Upravna enota Maribor, 2000 Slovenia

Brest je skupina, ki je mešanica pop/rock/jazz/blues/alter/indie/etno glasbe ;)

Zasedbo Brest feat. Vesna Zornik poleg v imenu zasedbe omenjene pevke Katalene sestavljajo sami znani obrazi. Na kitari je priznani jazzovski kitarist Samo Šalamon, ki tudi podpisuje vso glasbo, ritem sekcijo pa sestavljata basist Samo Pečar (mdr. član zasedb Bro in Siti hlapci) in bobnar Bojan Krhlanko (član zasedb Laibach, Pero Lovšin Bend, The Stroj idr.). Na lani objavljenem prvencu Nemi film se zasedba predstavlja s spretno izpeljano mešanico žanrov od popa in kantavtorstva do bluesa in rocka. Besedila za pesmi je napisala ena najvidnejših mlajših pesnic Kristina Kočan.

Zasedba Brest je svoj prvenec Nemi film objavila 21. marca 2017, torej na prvi pomladanski dan in svetovni dan poezije. Na albumu so muzicirali številni gostje – Boštjan Gombač (klarinet in trobenta), Daniel Marinič (harmonika), Samo Pečar (bas), Andrej Hrvatin (tolkala), Miloš Bogataj (lapsteel kitara) in Špela Huzjak (violina) –, kar je dodatno popestrilo žanrsko raznolikost, značilno za zasedbo. Poleg omenjenih zvrsti najdemo na albumu v skrbno aranžiranih pesmih tudi funk, americano in bossa novo. »Besedila so živa, nagajiva, duhovita, sanjava, včasih trpka, nikoli patetična,« je o poetičnem delu ustvarjanja benda Brest oziroma poeziji Kristine Kočan povedal Jure Longyka, poleg hvalospevov domačih medijev pa gre izpostaviti še recenzijo iz spletne bosanske revije Barikada, kjer so zapisali, da so člani zasedbe »s prepletom vrhunske lirike in inštrumentalne izvedbe ustvarili umetniško delo na svetovni ravni!«

VSTOPNINE NI!

www.skupinabrest.com

One Dollar Bill: Bojan Šumonja in Marko Jakše – slike, Pierre Tol – glasbeni ambient
La tela volante
otvoritev razstave: petek, 12. oktobra 2018, ob 19. uri
KiBela / MMC KIBLA

Dva slikarja, Bojan Šumonja in Marko Jakše, ki sta zadnji dve leti soustvarila 24 slik, in glasbenik, Pierre Tol, ki je vzpostavil zvočni ambient, so se poimenovali One Dollar Bill in se premierno predstavili v Muzejsko-galerijskem prostoru Sveta Srca v Pulju, še vroči prihajajo v Maribor s posebno postavitvijo v Multimedijskem centru KIBLA:
odprtje razstave bo v petek, 12. oktobra 2018, ob 19. uri.

Trio umetnikov, v prevodu Eno-dolarski bankovec, pod naslovom La tela volante – Leteče platno subtilno povezuje slikarstvo z zvočnim okoljem in deluje v raznih dimenzijah in različnih dojemanjih del slikarskega dueta, njunih posamičnih intervencijah na platna, in enoviti celoti, ter namestitvi, ki odpre prostor in ga ozvočenega vzpostavi kot celovito atmosfero.

To je slikanje, na vseh ravneh prepojeno z življenjem. In zažrto v življenje. “Vse, kar slikar počne, počasi postaja slikanje. Ko hodi in ko premišljuje, ko se praska po riti, ko pometa ali pomiva, kadar opazuje čudovite obale in kadar spi in sanja, kadar s prijatelji popiva in pleše, vse je slikanje,” je zapisal Marko Jakše. Z njim celotno svoje življenje okuži, dokler nazadnje ne potrebuje več ne barv, ne čopičev in ne platna. Slikar je poete maudit in njegovo razsipavanje je nenehno, neprestano. Slika te gleda in vidi globlje vate kot ti vanjo, so tudi njegove besede. In to, kar vidi ali pa kaže, je “divje lep svet. (…) Čudovita enigma, kako lahko slika s tako lahkoto in nepopisnim užitkom, kako lahko slika tako brutalne, srhljive, krute reči – na lep način.” Pred leti je o sliki napisal, da ta nikoli ne pride iz sanj. “Je od drugod. Nikoli čisto od tu in zato tudi nikoli iz sanj.”

Marko Jakše in Bojan Šumonja naslikata vse, kar se naslikati da. Snov črpata v mitoloških čereh sodobnega sveta, se sprehajata po nezavednem, simbolnem, domišljijskem, nadrealnem, doumljivem in nedoumljivem, a konkretnem. Njuna dela so pogled k arhetipskem, človeškim usedlinam, ki se kljub prepoznavnosti izmikajo definicijam v izjemen in svojstven izraz. S svojim fantastičnim in polistilističnim svetom se soočata neposredno, poteza je pri njiju barva zavezana figurativnemu slikarstvu. Prislovi, naslovi in liki se lahko menjajo, izmenjujejo, spreminjajo in izginjajo. Niso resni.

Rada imata velika platna. Dimenzije barv in podob. Mojstra svetlobe, pa tudi teme ter prostorov, psiholoških in fizičnih. Njuno plavanje po psihološkem in kulturnem podzemlju odstira vedno nove prostore in odpira sliko, da se vsrkajoča svetlobo in zvok preda vsakomur posebej, da prepričana vase ne zapusti medija, ki omogoča popolno svobodo, kolikor razumemo popolnost kot kozmično nujo na poti k človeku, umetniku, slikarju in glasbeniku, da izbira, odloča, določa le kot del ustvarjalnega procesa, ki v nadrealističnem prostoru skuša ujeti realizem in to doživljanje, misli, občutenje in videnje deliti z drugimi. Brez barv, čopičev in platen, a ne brez glasu.

Peter Tomaž Dobrila