Fotografski muzej Maribor 19 Koroška cesta Maribor, Upravna enota Maribor, 2000 Slovenia

Tema razstave »Devetdeseta« je prav avtorjev vojni opus, trenutki, ki jih je preživel na bojiščih na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu, poleg nekaterih zabeleženih dogodkov, ki so se dogajali pred njimi, ali pa vzporedno z njimi, kot učinki posledic teh vojn v samem Beogradu.

Imre Szabó v teh situacijah ne nastopa nujno, ali pa sploh ne, kot vojni reporter, ampak kot priča časa, ki iz svoje perspektive in voden z osebno intuicijo na malo globlji in kompleksnejši način beleži življenjske okoliščine prostora in situacij, v katerih se je znašel. V prvem planu njegovih vojnih in družbeno angažiranih fotografij so predvsem ljudje in groteska estetike nacionalnih delitev v nastajanju, ki pa so neizprosno vodile v globino konflikta.

V izjemno čast in veselje nam je, da so dedinje Boga Čerina muzeju podarile njegovo fotografsko dediščino. Naša kulturna dediščina!
Bogo Čerin se je rodil 5. avgusta 1947 v Mariboru. Za fotografijo ga je z zgledom že kot otroka navdušila mama. Z željo, da bi ohranila na fotografijah pomembne in vesele družinske dogodke, si je, kot se je spominjal Bogo Čerin, redno izposojala fotoaparat in fotografirala. K temu je pritegnila tudi sina Boga.
Čerina sta fotografija in fotografiranje do vstopa v Srednjo tehniško šolo že tako zaznamovala, da si je s pomočjo očeta ob začetku šestdesetih let 20. stoletja kupil kakovosten fotoaparat. Fotografije, ustvarjene s tem fotoaparatom, so ga, kot je omenil ob neki priložnosti, dokončno potegnile v fotografski svet. S fotoaparatom je beležil kroniko razreda, šole in življenja najstnikov, pri tem pa že začel eksperimentirati s fotografskimi tehnikami. K dokončni odločitvi, da mu fotografiranje postane življenjski poklic, ga je spodbudil vodja fotografskega krožka na srednji šoli, slavist prof. Jože Filo. Mlade navdušene fotografe je vodil skoraj neopazno, jih le spremljal, jim nevsiljivo sugeriral, kaj naj fotografirajo in kako, zato so se pravzaprav počutili kot samostojni fotografski ustvarjalci. V tem času se je Čerin poglabljal tudi v teorijo fotografiranja in fotografije. »To je bilo večkrat moje edino branje pred spanjem,« je povedal.
S pričetkom študija na Višji tehniški šoli v Mariboru se je zapisal dokumentarni fotografiji. Začel je sodelovati s študentskim listom Katedra, kjer je sčasoma postal urednik fotografije. Po njegovi zaslugi je ostalo dokumentirano zelo razgibano mariborsko študentsko življenje druge polovice šestdesetih let 20. stoletja. Vsakdanji kruh si je pričel služiti kot fotoreporter Večera. V sedemdesetih letih je presedlal k osrednjemu slovenskemu časniku Delo, kjer je ostal četrt stoletja. Njegovih fotografij ne najdemo samo v časniku Delo, temveč tudi Delovih v revijah Jana, Teleks, Stop in od začetka izhajanja tudi v najbolj branem slovenskem časniku Slovenske novice. Obenem je ostal zvest Večerovi hiši. Med drugim je objavljal v Večerovi najbolj brani jugoslovanski reviji Kaj. Njegove dokumentarne in umetniške fotografije so bile objavljene tudi v zagrebškem Startu.
Bogo Čerin je v dokumentarno fotografijo zavestno vključeval nenavadne motive, kot so ekstremne situacije v človeškem življenju, najočitneje izražene v športu in v najbolj nesrečnih trenutkih na cestah. Pazil je na kompozicijo in estetiko motivov, saj je vedel, da edino to vzbudi pozornost občinstva.
Njegove fotografske ambicije je povsem izpolnila umetniška fotografija ženskih aktov. Bila je nadaljevanje njegovih reporterskih posnetkov žena v življenjskem okolju, ki do njih ni bilo vedno najprijaznejše. Z umetniško fotografijo aktov je postavil spomenik ženskosti in ženski lepoti.
Čeprav morda sam ni bil takega mnenja, je tudi njegova reporterska fotografija močno zaznamovala dogodkov in prireditev polno življenje v severovzhodni Sloveniji od sredine šestdesetih let 20. stoletja do začetka novega stoletja. Skoraj ni bilo dogodka, ki ga ne bi skozi svoj objektiv za zgodovino ohranil Bogo Čerin.
Bogo Čerin je na Pedagoški fakulteti v Mariboru med letoma 1989 in 2006 predaval fotografsko oblikovanje. Bil je med pobudniki ustanovitve Fotogalerije Stolp v Mariboru in od začetka do leta 1994 tudi njen vodja. Bil je član Fotokluba Maribor in njegov dvakratni predsednik, med letoma 1978 in 1983 ter od 1995 do 2002. Postal je tudi član umetniškega sveta Fotografske zveze Slovenije ter častni član številnih društev in fotografskih zvez. Med najprestižnejšimi je bilo njegovo članstvo v Londonskem salonu fotografije, v katerega je bil sprejet leta 2000 kot prvi mojster fotografije iz Slovenije. Kot uglednega mednarodnega fotografa so ga vabili v žirije mednarodnih fotografskih razstav. Za svoje umetniške dosežke je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Mednarodne fotografske zveze (FIAP). Leta 2000 je francoska fotografska revija Photo med 40.000 prispelimi fotografijami iz 70 držav uvrstila Čerinove fotografije v finalni zbor. Prav tako so se njegove fotografije uvrstile v finale na fotografski razstavi v Tokiu leta 2001. Mojster umetniške fotografije Bogo Čerin je pripravil več kot štirideset samostojnih razstav in z njimi gostoval v številnih evropskih državah in drugod. Udeležil se je tudi več kot 560 skupinskih razstav in razstavljal na štirih celinah. Za svoje fotografsko umetniško ustvarjanje je prejel mednarodni naziv mojstra umetniške fotografije. Maribor se je njegovemu umetniškemu opusu poklonil leta 1997 s podelitvijo Glazerjeve listine za številne izjemne uspehe na fotografskih razstavah doma in v tujini.
Spadal je med mednarodno uveljavljene fotografe. V zgodovino fotografije se je zapisal z umetniško fotografijo ženskega akta. Umrl je 19. julija 2017 v Mariboru.

Avtorica razstave in zloženke: Mira Grašič
Razstavljene fotografije so iz donacije dedinj Boga Čerina Muzeju narodne osvoboditve Maribor
Fotografski muzej Maribor, maj, junij 2019

Aleš Žiberna bo s fotografijami prikazal spontane portrete, ki jih je posnel na večdnevnem raziskovanju Gruzije in Armenije, v državah, ki ležita v Zakavkazju, v pasu med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom ter sta svojo samostojnost dočakali z razpadom Sovjetske zveze.

V Fotografskem muzeju Maribor na kulturni praznik odpiramo fotografsko razstavo, ki jo posvečamo 75- letnici prihoda Štirinajste divizije na Štajersko.
Štirinajsto divizijo so sestavljale Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva brigada. Pred odhodom je štela 1112 borcev in bork. Po sklepu vrhovnega štaba NOV in POJ je 6. januarja 1944 krenila iz Suhorja v Beli Krajini na 310 km dolgo in mesec dni trajajočo pot čez Hrvaško proti Halozam. Divizija je v noči iz 6. na 7. februar 1944 prišla na štajerska tla. Ves čas pohoda na Štajerskem se je divizija spopadala s sovražnikom, pričakala pa sta jo tudi sneg in peklenski mraz. Na pohodu je izgubila tretjino borcev, okoli 360 (padli, pogrešani in zajeti), približno 200 ranjenih, bolnih in izčrpanih borcev, pa se je zdravilo na partizanskih domačijah. Ohranila je svojo udarnost. Aprila 1944 je štela že 800 borcev in začela ponovno izvajati akcije ter napadati sovražnika na območju 4. operativne cone.

Objeti v tišino lahkotneje slišimo zvok narave, svetega mesta, ptice ali katere druge živali.
Zvok srca in dih bitja, vse to se zgodi, ko tišina spregovori. In govori nam zgodbe o velikih stvaritvah in izjemni lepoti, svetih mestih in magičnih svetovih, o ljubečih odnosih in skritih zakladih, Božanskih napojih in Ljubezenskih molitvah. Iz tišine rodil se je zvok, ki podaja naprej vso modrost.
Vse to se zgodi, ko tišina spregovori.
Vabim te na otvoritev fotografske razstave Ko tišina spregovori.
🔹 Četrtek, 13. decembra ob 18. uri
🔹 Fotografski muzeju Maribor na Koroški cesti 19.
Facebook dogodek: https://www.facebook.com/events/1040622479473991/

View fullsize
Ni znan in nikoli ne bo znan datum nastanka Zemlje – narave. Vendar pa je nekaj zagotovo znano: da je žensko telo spoštovano od samega začetka (AB AETERNO), tako zaradi rojevanja in s tem nadaljevanja vrste kot tudi zaradi neizmerne lepote. Vse to umetniki upodabljajo, opevajo, častijo že tisočletja in bodo še tisočletja.

Lepota ženskega telesa se skozi fotografije vzpostavlja kot realen, vendar nežen in krhek del narave. Serija fotografij se ne umešča v polje abstraktne umetnosti, ki sicer dopušča veliko svobode in se prepušča domišljiji vsakega gledalca, pač pa predstavlja subtilen odnos med žensko in okoljem, v katerem živimo. Ženska je, kakšno naključje, v Evinem kostumu prav zato, da se čuti kontrast med hladnimi, močnimi, naravnimi in umetnimi, a minljivimi tvorbami na eni strani ter mehkobo in nežnostjo neminljivega ženskega telesa na drugi. Pri tem obraz ni pomemben, saj je telo tisto, ki je izvir življenjske energije za potomce.

Fotografije so nastale pri svetlobi, ki riše igro senc na golo žensko telo. Svetloba poudari linije, ki so v umetnosti simbol estetike in lepote, pa naj bodo prikazane v delu preprostega umetnika ali avtorja svetovnega slovesa.

O avtorju:

Miha Kacafura se je fotografiji zapisal že leta 1966, ko je kot deček prvič prijel v roke navaden avtomatski analogni fotoaparat. Tako so začele nastajati družinske in krajinske fotografije. V srednji šoli, ko je obiskoval enoletni tečaj pri Oskarju Karlu Dolencu, in kasneje v študentskih letih se je predvsem posvečal portretom, ljudem v gibanju in iskanju njihovih izraznih dejanj. To interakcijo fotoaparata in osebe oziroma človeka na fotografiji raziskuje še danes.

V zadnjih dvajsetih letih v svoj žanr izrazito vključuje tudi modno fotografijo in akt. Predvsem slednjemu posveča veliko časa. Pri tem želi poudariti telo oziroma linije telesa skozi igro naravne ali studijske svetlobe na vrhunsko oblikovanem izdelku matere narave. Uporablja pretežno črno -belo tehniko. Odmakne se od resničnosti oziroma verodostojnosti trenutka in ga nekako oropa dokumentarne razsežnosti, kakršno vidimo s prostim očesom. S tem sporoča, da je treba gledati akt kot celoto, kot kreativnost belo-sivo-črnih ploskev, ki trenutek na fotografiji dopolnijo z estetskim pomenom doživljanja fotografije. To pa seveda ne pomeni, da se tu in tam v njegovem repertoarju ne pojavi tudi barvna fotografija.
http://mnom.si/sl-si/Razstave/Stalne-razstave/Stalna-details?id=7486