Testi grenijo življenje marsikateremu srednješolcu. Vsi panično hodimo v knjižnice, iščemo literaturo, izpisujemo zapiske, se učimo in na koncu to znanje preverimo s testi. Preverjanje znanja je tekma. Individualna tekma. Kot pri vsaki tekmi so pomembne priprave. Kako hitro se učimo, koliko dolgo se zmoremo učiti in kako dobro utrjujemo pridobljeno znanje. Toda ali se res učimo zaradi znanja? A se kdo v razredu resnično uči, ker hoče biti pameten ali ker hoče imeti dobre ocene, priti na dobro fakulteto, dobiti dobro službo in lepo živeti. Ali smo se nehali učiti za življenje in se učimo še samo za teste?
Svet se danes vrti hitreje kot kdajkoli poprej. Kdor ga ne dohaja, hitro zaostane. Uspejo samo najboljši, najhitrejši, najmočnejši, največji, najbolj zviti itd. (No, Slovenija je specifičen primer. Redko uspe najboljši. Pri nas bolj šteje, koga poznaš, toliko pač veljaš, kar se odraža na vseh področjih, kjer krepko zaostajamo za ‘naj’ državami op.a.) Tisti ‘naj’ se mora vedno vriniti pred povprečje. Konkurenca je velika. Vedno prihajajo boljši, bolj disciplinirani, z večjimi apetiti po zmagah na testih. Bolj se komolčijo in z lahkoto, brez moralnih zadržkov, pohodijo tekmece. Izbirajo vsa sredstva, ki jih brezobzirno opravičujejo z najvišjimi cilji. Zagotovo se ne učijo za to, da bi nekoč vnukom citirali Pitagorov izrek, ampak da bi uspeli.
Učijo nas, da so ocene pomembnejše od morale, uspeh je vreden več od sreče in denar je merilo moči. Ne, ne, nihče nam na tablo ne riše evrov, ampak tudi še tako neodvisen opazovalec bi hitro ugotovil, da se tiste sošolke iz prve vrste trudijo za boljše ocene, ker si želijo uspeha. Posledično skrivajo zvezke, zapiske, ne vedo, kaj so počele pri urah, ko sem manjkal in ne želijo deliti nobenih informacij v zvezi s šolo, pa čeprav so nadpovprečno uspešne.
Žalostno, da je bolj pomembno, da dobi pet pri testu biologije, obenem pa zajebe sošolce, ker če bi jaz tudi dobil pet, ne bi bila pohvaljena. Ne bi bila ‘naj’. Test je presegel namen preverjanja znanja in postal sredstvo merjenja moči. Tisti, ki teste NAJBOLJE opravi, je vreden več. Pa je res?
Bill Gates in Mark Zuckerberg nista končala študija, pa sta med najbogatejšo peterico sveta. Quentin Tarantino in Peter Jackson sta med najboljšimi filmskimi ustvarjalci, pa sta šolanje opustila že v srednji šoli. Veliko uspešnih ljudi nikoli ni obiskovalo fakultete. Od tod sklepam, da uspešni šolski testi ne zagotavljajo uspešnega življenja. Na koncu ostane en test, ki ga moraš uspešno rešiti.
Oscar Wilde je nekoč zapisal: »Kaj pridobi človek, ki osvoji svet, pri tem pa izgubi dušo?« Nič. Dobiš denar, ampak nisi srečen. Imaš imidž, bejbo, avto in bajto, ampak si prazen. Ljudi molzeš v iskanju lastne sreče, obenem pa prinašaš nesrečo vsej okolici. Posledično te ne marajo. V srednji šoli si bil odličen, fakulteto si naredil z levo roko, dobil službo, vmes obrnil še nekaj postranskih poslov, zgradil hišo, kupil avto, našel ženo. Egoistično si zajebal vse, ki so s teboj tekmovali, prijatelje pa zavrgel, ko jih nisi več potreboval. Nisi se učil iz lastnih napak in isto ponavljaš v familji. Nihče te ne mara. V svojem luksuzu ostaneš sam. Kljub vsem uspešnim testom, si pogrnil pri tistem najbolj pomembnem oz. edinem, ki na koncu šteje- testu življenja.
